Vojak Matija Stepišnik in nevarna (re)vizija kolektivnega spomina, prvič!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Da smo na pragu novega kroga antijanšistične histerije, je bilo obstranskim opazovalcem jasno že ob spremljanju rezultatov javnomnenjskih raziskav, ki so v zadnjih nekaj mesecih prav vsakič dale malodane identične rezultate. V krepkem vodstvu je SDS, vlado instant stranke SMC pa večina smatra za daleč najbolj mlačno v času samostojne Slovenije, ki po sprejemljivosti zaostaja še za notorično, v Golobič- Kresal ritmu, Pahorjevo.

Da bo potrebno nekaj resno ukreniti, ker se je politika novih obrazov- katere končni ( in pričakovani) rezultat je vstajništvo v slepi ulici ( kar še posebej velja za vzorčni, mariborski model “dr. Fištravec”) – dokončno izjalovila, se je torej s perspektive sil kontinuitete vedelo, da pa se bodo v režiji dominantnih medijev spustili tako nizko, da bodo podvomili celo v samo upravičenost večstrankarskega sistema in se lotili njegove demontaže, ni pričakoval nihče.

No, prav to je storil- kdo drug kot- mariborski Večer, s svojim ponedeljkovim dosjejem in “Nevarna kriza” naslovnim komentarjem- koga drugega kot- nekdanjega barda Društva novinarjev Slovenije, Matije Stepišnika, ki se mu je (če združimo misli) v bran tezi in kolegom zapisalo, da “ta hip ni potenciala, ki bi bil sposoben resne reforme in čiščenja strankarske strukture”. To je bila odrivna točka poantiranja, ki razgalja cilj nove medijske operacije, ko se z besedami “da ta ne bi bil v osnovi vzdrževalec statusa quo, servis partikularnih interesov omrežij in poligon za koristi “naših”” pravzaprav pove, da če je javna percpecija naših- naših obupna, naj bo takšna tudi tista njihovih- naših, heh.

Povsem pričakovano pravzaprav, ko se po vseh neuspelih manevrih rdeče buržoazije na obzorju rišejo jadra slovenske desnice. Kdor je pričakoval Egeja, ta čaka Godota. Nihče se še ni sam od sebe pognal v glob(oč)ine in predal oblast! Nak, tu ne gre za razpeta jadra ( beri: odkrito strankarsko- lidersko retoriko in kategoriziranje “sovražnega” govora, kar je v dominantnih medijih že skorajda hobi) in simboliko svetlobe in teme, tu gre za interese. Težke.

Intonacija začetka novega medijskega tedna je tako logična posledica intonacije konca zadnjega, ko se je – ravno tako v Mariboru- odvila predstavitev knjige “Prevarana Slovenija” Mateja Šurca, tistega dopisnika iz tistega Beograda, ki si zasluži posebno obravnavo, saj gre prav tako za (re)vizijo kolektivnega spomina. Da je dogodek moderiral Boris Vezjak, prav tisti vstajnik, ki je za vstajniškega župana predlagal Andreja Fištravca, seveda ni naključje. Dvakrat lahko ugibate, kdo je bil tarča, heh. A brez skrbi- ne gre za nov poziv na vstaje, saj te zavoljo več dejavnikov niso mogoče. Gre za nekaj dosti bolj podlega, mučnega.

Gre za zanikanje demokracije, ki počiva na reviziji kolektivnega spomina. Zakaj zdaj?!

Če se gremo čisto objektivnost, lahko brez težav ugotovimo, da je prav migrantska kriza večini slovenske desnice ponudila možnost izkopati bojno sekiro. Itak, da je ni sama zakopala, pač pa so po manevru Patria to storili kar rdeči buržuji sami, naivno verujoč, da na tak način pokopavajo tudi resnega političnega nasprotnika. Šit je- v maniri njihovega rafalno govorečega apologeta, Štefančiča juniorja: major shit– ker so imeli pripravljeno lepo krsto, naročene govore, pogrebno muziko, tudi pogrebci so prišli, niso pa imeli trupla. Saj veste, kako temu rečejo tisti južni bratje, s katerih ikonografijo se radi postavljajo dosmrtni volilci teh, o katerih je govora: šli so na svatbo brez…

No, z izkopano sekiro se ni dolgo vihtelo, ker je desnici kaj hitro padla. A kam?! V med.

Dezorientiranost instant leve oblasti, ki se je zapletala in zapletala in si na koncu v prilizovanju sredinsko- desni volilni populaciji, čisto zmotno, omislila celo “žilet- žico”, je po/do-kazala, da sekira v med ni samo padla, ampak v njem potonila, rdeči buržuji pa so ponovili lekcijo “Maščevanje je sladko”. Z drugega zornega kota, kakopak. Kot prejemnik.

Nič ni pomagalo; desnica je s pametnim- vedno prisotni, nikoli vsiljivi– pristopom rdeče buržuje povozila do te mere, da smešnicam slednjih ni in ni bilo konca. Hočem reči: “”Peace, ljubav, bok!” že danes sodi v kult, pa ni naokoli niti četrtletje. Kaj šele interpretirano kot “Peace, ljubav, Bog!”, v obtoku pa sta obe verziji. Domoljubje je silno, mogočno občutje.

In ni instant, ni na izposojo, ni “for Rent”! Zdaj vedo.

In tako je ljubljanskih 10 000, ki so se udeležili shoda “V obrambo Slovenije!”, sodu izbilo dno. Tudi kontra- shodi, na katerih praviloma isti plačanci marširajo sem ter tja in se po potrebi selijo po Sloveniji, niso postregli z menjavo razpoloženja; še več, ravno nasprotno.

Rdeči buržuji- ki so se vmes, opiti z uspehom, opijanili in polenili do te mere, da so preslišali očitno sporočilo ljudstva, ki je že dolgo tega zaznalo vstajniško prevaro (“Za Fištravca me na ulico ne spravi nič več!”, je v Mariboru malodane reklo)- so se raje smešili še naprej:

v anale bo šla fotografija soroševskih aktivistov in “beguncev”, ki z napisom “Revni za revne” (od)marširajo mimo prazne košarice na tleh klečečega obup(a)nega ljubljanskega brezdomca.

A pozor, Maribor vendarle ni izginil iz radarjev sil kontinuitete!

Da “za Fištravca” nihče več ni pripravljen na ulice jim je sicer postalo jasno, vendarle pa se lahko izkušnja, imenovana “slepa mariborska ulica” koristno (u)porabi. Za pravilen sklep si je potrebno odgovoriti na dve enostavni vprašanji: kako je na zadnjih rednih volitvah zmagal takrat nadomestni župan dr.Fištravec in kdo mu je trasiral pot na oblast?!

Bingo! Zmagal je s “plebiscitarno večino”, kot se je bil sam izrazil, a z lepotno, s strani dominantnih medijev nepotencirano napako. Njegovo razmerje 7:3 se na prvi pogled zdi veličastno, v resnici pa je to Pirova zmaga, če smo že pri starih Grkih. Volilna udeležba je bila namreč rekordno nizka ( manj kot 1/3 upravičencev); z drugimi besedami: bojkot!

Kdo ga je omogočil? Bingo! Čas(T)nik Večer, ki je enega izmed kandidatov pač ponovno do skrajnosti demoniziral in to ni bil Fištravec. Ostalo so opravila omrežja in “trajnostni učinek”: nalepka imenovana vstajništvo.

Kar nas privede do logičnega zaključka novega medijskega manevra: lokalno etablirane aktiviste angažirati pri prekrajanju (pol)preteklih dogajanj, s tem zainteresirane odvrniti do te mere, da se jim “vse skupaj” priskuti, ostale pa prepustiti omrežjem. “Dozvolite, da se obratimo!” na– heh- vstajniški način. Via Fištravec. Še bolj plastično: ne protest- bojkot, ne eksplozija- implozija!!!

Naj se za konec vrnem k že omenjenemu Štefančiču; če me spomin ne vara, je v recenziji kultne “Kraljice” ( The Queen) zapisal, da ima monarhija vendarle smisel, da je za nekaj dobra: da služi kot korektiv, zadnji branik pred britansko družbo spektakla.

Vidite, tudi vstajništvo in (post)vstajniško županovanje Andreja Fištravca sta navsezadnje za nekaj dobra: pravilno ovrednotena služita kot korektiv, zadnji branik pred ideologijo levega totalitarizma, čeravno hkrati služita tudi kot poligon za politične eksperimente z(a)blodelih rdečih buržujev.

Plača itak raja. Vedno.