Janez Janša na GEOSS-u: Državno zastavo smo dobili pred 25 leti in to je bil čas, ki je združil slovenski narod!

»Naša državna zastava po eni strani simobolizira zgodovinski pogum skozi stoletja, ki nas je ohranil kot narod, po drugi strani pa težo časa, časa slovenske osamosvojitve, v katerem smo dozoreli in dobili lastno državo,« je v svojem nagovoru izpostavil Janez Janša.

Društvo Heraldica Slovenija je v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve pripravilo domoljubno prireditev Dan slovenske zastave, na kateri je bil slavnostni govornik predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša.

Njegov nagovor v celoti objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani slovenski domoljubi, spoštovani gospod Jože Lajevec, gospe in gospodje.

Pred skoraj natančno 23 leti smo na tem mestu sprejeli prvi uradni obisk kakega tujega obrambnega ministra v zgodovini samostojne Slovenije. Od tamle zadaj, kjer je sedaj športno igrišče, se je pripeljal obrambni minister sosednje prijateljske države Madžarske in to je bil prvi tak uradni obisk, kjer je bil gost deležen tudi častnega pozdrava s slovensko državno zastavo, slovensko himno in s protokolom, ki je takrat šele nastajal.

Gost iz sosednje Madžarske, ki ni bil po poklicu vojak, ker je tudi Madžarska takrat že stopila na pot parlamentarne demokracije, ampak je bil profesor, znanstvenik, mislim, da je bil profesor zgodovine, se ni mogel načuditi lepoti teh krajev. Mi smo rekli, seveda, prihajate iz Madžarske, tam je najvišji hrib stolpnica in ni čudno, da vam je tukaj všeč in je potem dejal: »Ne ne, jaz ne čutim lepote teh krajev zgolj zato, ker je narava lepa, ampak predvsem zato, ker tukaj živite gostoljubni ljudje.«

Te besede je izgovarjal gost, ki je prihajal iz države, kjer je praktično celo svoje življenje do takrat preživel v takratnem vzhodnem bloku, kjer so bili takšni obiski prej ali pa sploh vse uradne stvari nekoliko toge, če se milo izrazim, in ta sproščenost, ki je zavladala tukaj na tem obisku, je bila nekaj novega. Lahko rečem, da tudi za nas.

Takrat smo vsi, ki smo bili zraven, začutili nek ponos. Ponos nad tem, da lahko Slovenci v geometričnem središču svoje na novo razglašene in obranjene države sprejemamo tuje goste kot enakopravni, enakovredni, da se enakovredno igra naša in njihova himna, da se enakovredno dvigne naša in njihova državna zastava in takrat smo čutili, da ni več daleč dan, ko bo Slovenija tudi formalno sprejeta v mednarodno skupnost, ne samo kot neka na novo nastala država, ki jo je pač silom prilike potrebno sprejeti v Združene narode, ampak da bomo sprejeti tudi v Evropsko zvezo in v zvezo Nato, kar se je sicer takrat mnogim zdel zgolj oddaljen cilj, da ne rečem sanje.

Temelji, da smo se takrat lahko tako počutili, so bili postavljeni nekaj let prej, lahko govorimo pa seveda tudi o zgodovinskih temeljih. Eden od teh zgodovinskih temeljev je zagotovo spomin na tisti dan pred skoraj 170 leti, ko je gospod Toman obesil slovensko nacionalno zastavo na Wolfovi ulici v Ljubljani. To je bilo takrat pogumno dejanje, to ni bilo samo daljnovidno in vizionarsko, ampak je bilo tudi pogumno dejanje. Slovenija ni bila država, bili smo del Avstrije, Avstro-ogrskega imperija in kljub temu je bila tista skupnost toliko demokratična, da tega ni s silo zatrla, potem ko so ljudje nacionalno zastavo sprejeli za svojo, ampak se je skušalo iskati neke kompromise.

Ampak to je bila nacionalna zastava, to še ni bila državna zastava. Državno zastavo smo dobili pred 25 leti. Takrat, ko smo na našo trobojnico lahko prišili naš državni grb. Mnogi med vami ste takrat bili na Trgu republike v Ljubljani, ko se je prvič dvignila ta slovenska zastava. Spomnim se pripovedovanj ljudi širom po Sloveniji, kako so nekaj ur prej, ko so končno izvedeli kakšen bo grb in kakšna bo zastava, sami doma šivali nove državne zastave, da so jih lahko vsaj kakšno obesili kje in se mi zdi velika škoda, da noben od slovenskih muzejev še ni zbral teh zgodovinskih primerkov.

Jaz sem nekaj takšnih videl tudi med rojaki po svetu in v zamejstvu, še več po svetu, kjer so to isto počeli tisti dan. Vsi so čakali, da bo končno ustavna komisija in nato še dvotretjinska večina v slovenskem parlamentu izglasovala končno to državo zastavo, o kateri se je pogajalo praktično več kot pol leta. In ko se je to končno zgodilo, je bil to najbolj iskan artikel v Sloveniji. Kot kokarda Slovenske vojske, ki smo jo zaradi zamude pri izglasovanju teh simbolov tudi dobili zelo pozno. To je bil poleg orožja, ko so nas napadli, najbolj iskan artikel med slovenskimi teritorialci. To govorim zato, da bi vas opozoril na čas, ko smo se zavedali, kaj ti simboli pomenijo. Ko je v Slovenijo vstopila enaka zavest, kot jo lahko srečamo drugje.

Po tem prvem obisku kakšnega obrambnega ali za kako drugo področje zadolženega ministra tuje države v Sloveniji je bilo teh obiskov pri nas še na stotine, mogoče na tisoče, kjer se je dvigovala slovenska državna zastava ali pozdravljala slovenska državna zastava in igrala slovenska himna. Tudi mi smo kot predstavniki samostojne Slovenije odhajali po svetu na uradne obiske. Jaz sem slišal, lahko rečem, na stotine tujih himen na teh obiskih, kjer so se drugi narodi, ko so se druge države predstavile s svojo himno, v kateri so povedali kaj so, kjer so dvigovali svoje zastave in kjer smo se na tujih tleh zaradi tega, ker tudi mi imamo svojo himno in svojo zastavo, počutili enakopravne in tudi enakovredne.

V Slovenijo je potem prišel neki čas, jaz bi temu rekel gluhi čas, ko, ne bom rekel, da smo mi pozabili na pomen teh simbolov, ampak so nam skušali dopovedati, da to nič ne pomeni. Da je to nekaj predmodernega, malo tako hudomušno se je govorilo o tistih, ki mahajo s slovenskimi zastavami. Doživeli smo, da najvišji predstavniki države ali državnih institucij ob Dnevu državnosti niso doma niti obesili zastave. Doživeli smo proslave ob dnevu državnosti, kjer ni bilo nič slovenskega, mogoče himna na začetku.

Vse to smo kasneje doživljali in razlaga je bila, da živimo zdaj v nekem modernem času, multikulturnem času, kjer to ni več pomembno, ker je to nekaj predmodernega, kjer je to lahko zgolj še nek ritualni postopek takrat, kadar se temu ne moreš izogniti. Če natančno pogledate v zgodovino drugih narodov, takšnih obdobij več ali manj ne boste opazili, zelo malo je bilo tega, pri nas je bilo pa to nekaj časa zelo intenzivno.

Ampak to je bil samo vrh ledene gore nekega poskusa, da se simbole nekega časa, ki je za nas Slovence svet čas, simbole nekega časa, v katerem je nastalo, kot je dejal prej pesnik Tone Kuntner, vrednostno središče slovenskega naroda, ne v geografskem ampak v vrednotnem smislu, nekako zanemari zato, da bi se to vrednostno središče spet začelo ali pa pomaknilo kakšnih 50 let nazaj.  V nek čas, ki Slovencev ni združil, o katerem imamo zelo različna mnenja, kjer smo doživeli veliko tragedijo slovenskega naroda in ki nikakor ne more biti čas, iz katerega se črpa samozavest, enotnost in če hočete tudi sprava

Imamo pa tak čas Slovenci natančno v obdobju tam med 1988 do 1992. To je čas slovenske pomladi, plebiscita za samostojno Slovenijo, razglasitve samostojne države, uspešna obramba samostojne države in mednarodno priznanje slovenske države.

To je čas, ki je združil slovenski narod, to je čas, kakršnega Slovenci nikoli prej v svoji zgodovini nismo doživeli in to je čas, ki je vedno lahko čas navdiha. In ta slovenska državna zastava je simbol tega časa. In očitno je moralo miniti še nekaj let, da se je ta gluhi čas, ko se je ta simbol in ko se je to vrednostno središče intenzivno potiskalo stran, da je pravzaprav z nekimi spontanimi gibanji, z akcijami, kot ste jih tukaj peljali, danes je dvajseta obletnica, odkar se tukaj obhaja Dan slovenske zastave, mogoče ste tisti, ki ste to vzpodbudili in kasneje negovali in izvajali, niste niti zavedali, da delate nekaj, kar je najpomembnejše. Da ohranite spomin na to vrednostno središče slovenskega naroda, ki je temeljnega pomena, ne samo za našo sedanjost ampak tudi za naš obstoj.

Torej iskrena hvala vsem, ki ste to počeli. Hvala vsem, ki ste kadarkoli v teh 25 letih ponosno dvignili slovensko zastavo, ni važno za kaj, ampak takrat, ko ste to naredili ,ste se počutili ponosne. Da ste Slovenci, ste to pokazali na ta način. Hvala vsem, ki vas tega ni bilo sram, kajti zaradi tega civilnega poguma, državljanskega poguma smo lahko v zadnjih letih lahko videli nek preporod slovenske nacionalne zavesti, ki je prišel od spodaj. Ki se navzven manifestira v tisočih, desettisočih slovenskih državnih zastav na športnih prireditvah, ki se manifestira tukaj ob vedno večjem obisku, ki se manifestira na različnih manifestacijah, ki na prvi pogled nimajo neke neposredne zveze s kakšnim državnim praznikom ampak tam je vseeno vse več slovenskih zastav.

Mogoče je nekaj tega bilo vzpodbujeno tudi s provokacijo, ko so se pojavljale zastave nekih drugih, propadlih režimov in držav na mestih, kjer se ne bi smele, ampak mislim, da ni šlo toliko za to, šlo je za to, da so se Slovenci pred leti spontano, nihče natančno ne ve, kdaj je to doseglo neko odločilno količino, začeli zavedati, da nam jemljejo nekaj, zaradi česar smo pravzaprav danes v Evropi in v svetu enakopraven in enakovreden narod in si tega nismo pustili vzeti in sledila je reakcija. 25 obletnica je k temu dopomogla, tudi vse to kar se danes dogaja okrog nas, je mogoče prispevalo k temu, da se bolj zavedamo svojih korenin pa tudi pomena tega, kar imamo.

Simboli so pomembni zato, ker simbolizirajo nekaj, kar je globlje, kar je skrito, kar se ne vidi vedno na prvi pogled, kar mladi rod večinoma ne pozna, zato je treba te stvari razlagati. V našem primeru naša državna zastava po eni strani simobolizira zgodovinski pogum skozi stoletja in več ali pa skozi stoletja, ki nas je ohranil kot narod, po drugi strani pa težo časa, časa slovenske osamosvojitve, v katerem smo dozoreli in dobili lastno državo. In to ne na način, da bi jo prinesli tuji bajoneti, ne na ta način, da bi do nje prišli preko kakšne bratomorne vojne, ampak na način, da smo bili okrog temeljne odločitve kot narod enotni in tega si nikoli ne smemo pustiti vzeti. Še posebej ne v teh časih, ko so simboli zelo pomembni.

Vidim tukaj tudi nekaj evropskih zastav. Slovenci smo tudi Evropejci, smo ne samo del tega kontinenta, kot geografskega pojma, ampak smo tudi del evropske kulture. Slovenska kultura je del evropske kulture, zgodovinskega in kulturnega izročila. Na evropski zastavi je 12 rumenih zvezd, to so zvezde iz Marijinega kroga, niso slučajno tam. Na evropski zastavi ni ne rdeče zvezde ne polmeseca. Je 12 rumenih zvezd iz Marijinega kroga.

Na slovenski nacionalni trobojnici je državni grb, ki simbolizira del naše zgodovinske preteklosti, ki tudi simbolizira del naših stremljenj s tremi vrhovi Triglava, ki lahko predstavaljajo zgodovinski simbol, ki je aktualen danes in ki bo aktualen tudi v prihodnosti. Torej zavedajmo se pomena teh simbolov.

Hvala vsem, ki ste pomagali to ohranjati v času, ki je bil prej gluh kot pa slišen in ki ste pripomogli k temu, in v to sem trdno prepričan, ob 25 letnici slovenske države, ko ne bo več problem dobiti državne zastave, danes jo lahko kupite kjerkoli, nekaj časa se tudi to ni dalo. Ne bo treba šivati grba gor ali pa rezati kake luknje na starih zastavah, vsega je dovolj na voljo, tako da sem prepričan, da bomo letos velikokrat radostni, ko bomo na številnih prireditvah videli te naše tri nacialne barve in državni grb in ko se bomo zavedali, da je to kljub težavam, s katerimi se srečujemo, izraz ponosa nad tem, kar smo dosegli pred 25 leti in tudi nad tem, kar smo kljub težavam dosegli v teh 25 letih odkar živimo življenje samostojne slovenske države.

Hvala vsem, ki ste prispevali tudi k temu zadnjemu. Hvala organizatorjem za to povabilo, da vam lahko danes spregovorim ravno na okroglo obletnico in v letu, ko obhajamo srebrni rojstni dan samostojne Slovenije. Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, Bog živi Slovenijo.