Tarin Šenk po borbi z rakom: Zdravje je ravnovesje uma, duha in telesa!

Tarin Šenk je 41-letnica, a ji iz oči sije življenjski optimizem 14-letnice. Jasno, huda bolezen vsakogar spremeni, na življenje začne gledati s povsem novimi očmi. Rak na njenih prsih je zahteval visok davek – odstranitev obeh dojk, a ta težka preizkušnja ji je tudi odstranila balast iz njenega življenja. V zadnjem času Tarin po Sloveniji predava o odpuščanju, sprejemanju miru, ljubezni in o notranji moči.

Tarin, a po vaše drži rek ‘nikoli ne znamo dovolj ceniti tistega kar imamo’ tudi za zdravje? Fizično zdravje je poleg duševnega zdravja, oba se v bistvu tesno prepletata, vitalnega pomena za naše življenje, a paradoksalno – dostikrat potisnjeno na stranski tir, dokler včasih ni celo prepozno. Zakaj menite, da je temu tako?

Ljudje pravzaprav ne razumemo dobro kaj je zdravje. Zdravje ni odsotnost bolezni. Zdravje je ravnovesje uma, duha in telesa. Če te nič ne boli, ne pomeni, da si zdrav. Zdrav si takrat, ko čutiš notranji mir, zadovoljstvo, ljubezen do sebe in drugih. Takrat je tudi telo srečno, zadovoljno. Vsako telo ima svojo toleranco. Nekdo bo lahko leta in leta nemiren, neprijazen do sebe in drugih, lahko bo zlorabljal telo na tisoč in en način, pa se bo lahko počutil popolnoma zdravega. A njegov duh ni zdrav in telo bo po vsej verjetnosti na neki točki, pod ustreznimi pogoji, kapituliralo. Jaz pravim, da v resnici zbolimo že veliko prej kot dobimo uradno diagnozo. Na žalost, za nekatere celo na srečo, se dandanes, zaradi tempa življenja, nimamo časa zazreti vase. Pa večini to kar prav pride. Zazreti se vase je težko in boleče. No, ampak nikoli ni prepozno.

Ko so vam diagnosticirali raka na prsih, a ste se tudi vi vprašali: zakaj jaz? Kakšen je bil vaš prvi odziv?

Tako sem bila jezna. Brcnila sem v steno hodnika onkološke klinike in se v joku na glas vprašala: «Zakaj ravno jaz?« To je egoistično! Zakaj bi pa kdo drug namesto mene moral zboleti?! Tako je moralo bit in pika.

Se pravi, slej ko prej je takšno diagnozo potrebno sprejeti kot dejstvo?

Točno tako. Osemintrideset let potovanj po razburkanih vodah, je pri mojih devetintridesetih obrodilo sad. Diagnoza: rak dojke. Seveda se ti ob soočenju z minljivostjo, odvrti življenje nazaj, pa naprej in zopet nazaj. Rojevajo se vprašanja, rojevajo se močna čustva. Najprej strah, potem se okrepi že tako udomačena jeza, stopnjuje se zamera. Vse kar potrebuješ ob taki »novici« je mir, a ponavadi ustvarjaš samo še večji kaos. Ja, najprej je potrebno ozavestiti, kaj se ti je sploh zgodilo. Nato se je potrebno umiriti in takoj začeti ukrepati.

Kako je zdravljenje sprejela vaša družina, vaši najbližji?

Zdi se mi, da sem diagnozo najbolje sprejela jaz. Mož je potreboval nekaj več časa, da se je soočil s situacijo. Lili je imela štiri leta. Ona je samo čutila mojo žalost, strah. Ko sem bila v bolnici je bruhala. Laura je pri devetih letih že razumela. Zanimalo jo je samo, če bom umrla. Tako sem bila prepričana v to, da ne bom, da je tudi ona verjela. Otroci strašno dobro zaznavajo, ker so energetsko odprti in jih nikakor ne moreš pretentati. »Klasično« zdravljenje s kemoterapijo sem odklonila. A sem takrat pričela s procesom samozdravljenja, ki še kar traja. Že dve leti.

Kako vas je vaša borba z rakom spremenila? Kakšen človek ste zaradi izkušnje z rakom danes?

Še vedno se učim. Vsak dan pridem do kakšnega novega dognanja. Sem mirnejša, bolj potrpežljiva, imam dober stik s sabo. Sem pa še vedno Tarin. Dinamična, brez dlake na jeziku, imam tudi slabe dneve, ko se zasmilim sama sebi in se zjočem. Kljub globini, ki sem jo dosegla, spoznanjem, razumevanju določenih stvari, sem samo človek.

Dobro ste dejali, smo samo ljudje… ste kaj ob tem razmišljali tudi o samem življenju, o njegovem smislu?

Na srečo sem kmalu po bolezni ugotovila, da je življenje prijazno. Prvič sem se zares zazrla v zrcalo in se vprašala, kdo sem, kam grem in kaj želim. Življenje mi je ponudilo roko, da me pospremi na pravo pot. Ta pot je kamnita, luknjasta, bodičasta. Vendar z vsakim korakom, ki ti uspe, vidiš bolj daleč. Seveda padaš, jočeš, brišeš umazane solze, se smejiš. Dihaš plitko in globoko, ko se srečuješ s  pozabljenimi, v globino zakopanimi dogodki, ko odpiraš  že zdavnaj  slabo zašite rane,  zato ker veš, da je to edina pot do osvoboditve uma in duha.

Kako so se ta na novo pridobljena življenjska spoznanja odrazila v sami borbi z rakom?

Po ablaciji obeh dojk, ko sem globoko v sebi začutila strašansko moč in vero, sem sprejela veliki odločitvi: odklonitev zdravljenja s kemoterapijo, biološkimi in hormonskimi zdravili ter opustitev dela učiteljice razrednega pouka. Danes predavam, asistiram v zobni ordinaciji, raziskujem razsežnosti človeškega uma in duha. Spoznanja o sebi me včasih vržejo na tla. Z močjo in vero se poberem in že sem stopnico višje kot poprej. Končno se imam zares rada.

Odklonili ste zdravljenje s kemoterapijo… kako ste prišli do te odločitve?

Vedno imaš možnost izbire. Moje telo poznam samo jaz. Koliko in česa sem sposobna, vem najbolje samo jaz. Zdravnika sta odlično opravila svoje delo. Hvaležna sem jima. Nihče se ni spotaknil ob mojo odločitev. Sicer ti na onkološkem oddelku vedno natrosijo nekaj statistike. A moja odločitev je bila trdna in samo moja. Nekateri so me označili za neodgovorno. Ker sem mati. Zavrnitev konvencionalnega zdravljenja ni predaja in ni hec. Absolutno si želim živeti še vsaj naslednjih, kvalitetnih 40 let. A kemoterapija ni rešitev za to. Bolezni se je potrebno lotiti od znotraj in celostno. Bolezen je rezultat slabih misli, čustev, vzorcev… Tega ne pozdravi nobeno zdravilo. Prevečkrat iščemo rešitve zunaj sebe. Ker se premalo poznamo, ne vemo, kako močni smo, kakšen stroj je naše telo in česa vsega je sposobno pod ustreznimi pogoji. Imeti lepe misli, se sprejemati, verovati, ljubiti sebe, odpuščati, priznati stvari, si vzeti čas za sanjarjenje, globoko dihati in zmerno jesti, je zagotovo recept za zdravo in lepo življenje.

Kaj naj rečem… pogumna odločitev! Se počutite zdravo?

Zdrava sem. Duševno in telesno. Prvič v življenju. Seveda me sem in tja kaj zaboli. Kot sem rekla že prej, sem samo človek in stres, utrujenost, slaba misel… se še vedno, tudi zaradi moje supersenzibilnosti, hitro odrazi na telesu. Na srečo imam znanje in modrost vedno pri roki (nasmešek).

Kakšen pa je vas odnos z Bogom? Ste verni v “klasično-cerkvenem” smislu ali bolj verujete v neko Absolutno silo, ki urejuje ves univerzum?

Vzgojena sem v krščanski veri. K maši ne hodim. Grem pa sedet v cerkev. Najraje na Kurešček. Močno sem povezana z angeli. Kaj vse sem dobila od njih v predoperativnem in pooperativnem obdobju je zgodba zase. Absolutno verjamem, da obstaja nekaj večjega in močnejšega od nas. To lahko poimenuje vsak po svoje. Na predavanjih vedno povem, da je 90% življenja v naših rokah, 10% pa v rokah Višjega in na to nimamo vpliva. Da razložim tistim, ki ne verjamejo v Višje: ste si kdaj nekaj močno želeli, v to verjeli, naredili vse kar je bilo v vaši moči, pa tega niste dobili? Mislim, da razlaga sploh ni potrebna. Nekaj nad nami ima včasih svoje načrte.

V širši javnosti so vas sedaj začeli ljudje spoznavati tudi zaradi vašega motivacijskega predavanja ‘Kako sem ukrotila svoje življenje’. Kaj vas žene, da zainteresiranim predstavljate svojo življenjsko zgodbo?

Pri enem letu starosti sem že govorila. Jasno, razločno. In tako govorim še danes. Sem rojen retorik. To je tisto, kar mi je bilo podarjeno. Tega se nisem naučila, priučila. Izkoriščati je potrebno naravne danosti. V tem smo zagotovo najboljši. Moja pot je očitno drugačna. Nekje sem prebrala, da če se moraš v življenju spoprijemati z več težavami kot je običajno, te življenje pripravlja na to, da boš služil višjemu namenu, ki bo zahteval, da si opremljen z modrostjo, ki jo pridobivaš skozi svoje težave. Rak ni moja edina težka preizkušnja v življenju. Veliko jih je bilo. Zdaj samo izkoriščam tisto, kar mi je bilo dano in v tem tudi neizmerno uživam.

Kakšen je odziv publike po predavanju? Kaj vam povedo, kaj vam osebnega zaupajo tudi sami? Se najdejo tudi v vaši zgodbi?

Ljudje so hvaležni. Hvaležni so za iskrenost. Hvaležni so za modrosti. Precej se razgalim. Prepričana sem, da se vsak najde v moji zgodbi. Razlika med nami je samo, da si jaz upam. Imam pogum. Veliko poguma. Vedno sem hvaležna publiki. Občutki s katerimi odhajam domov so neopisljivi in neprecenljivi.

Na predavanju v Mariboru vas je spremljal tudi dramski igralec Bojan Maroševič, ki je tudi povezoval dogodek in vam postavljal vprašanja. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Bojana sem spoznala preko svakinje. Bojan je perfekten retorik, prijeten sogovorec, dober poslušalec in dobra duša. Zaslužen je, da je bilo predavanje v MČ Nova vas v Mariboru zares čarobno. Na tem mestu bi se zahvalili svakinji, Bojanu in vsem, ki so bili aktivni pri dogodku.

Boste morda kdaj v prihodnosti izdali tudi knjigo na temo (odpuščanje, sprejemanje miru, ljubezni, notranje moči…), ki jo sedaj osvetljujete po Sloveniji?

Knjiga je že v delu. Moj mali »katekizem« 13+1. Kaj pa pomeni 13+1, lahko slišite na kakšnem izmed mojih predavanj (skrivnostni nasmešek).

*Intervju je bil izvorno objavljen v Demokraciji, 17. marca 2016 (@ Dejan Kaloh)