Ko Cerarjeva etika pade na raven kraj realnih dobrin

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Ta kolumna ne bo o tem, kaj si jaz mislim o tem, ali so težave Cerarja in njegove vlade posledica njegove nesposobnosti, njegove zlonamernosti ali smole. O tem je mogoče na spletu in v časopisju najti mnenja mnogih, jaz pa trenutno ne čutim potrebe po tem, da bi pristavljal svoj lonček »k tej župi«.

Ta kolumna bo predstavljala šaljiv poskus zagovora špekulativne trditve »Cerar je napovedoval x, dejstva kažejo, da se x ni zgodil ali da se je celo zgodil ne x«. X, ki ga je Cerar napovedoval, je to, da bo njegova vlada s svojim naglašenim etičnim delovanjem skušala povrniti verodostojnost slovenski politiki in preseči malodušje »vsegliharstva«, po katerem »so vsi politiki isti«, po katerem »vsi politiki kradejo«. Ne samo, da se zdi, da Cerarju in njegovim doslej to ni uspelo (ankete kažejo upadanje popularnosti njegove stranke, njegove popularnosti, na ulicah in »po kafičih« ljudje posmehljivo govorijo o »Cmerarju« in njegovi nesposobnosti, pa bili za dajanje takih izjav kompetentni ali ne), ampak jim je v prid »vsegliharstvu« uspelo priskrbeti doslej še nevidena dokazila.

Nekateri »Cerarjevi ljudje«, za razliko od »klasičnih barabinov med politiki«, ki »kradejo na veliko« in katerih zle »rabote« je mogoče uvrstiti v kategorijo gospodarskega kriminala ali okoriščanja s privilegiranim položajem v sistemu, kradejo, ne, to ni hec, celo dobesedno. Na malo, na drobno. Gredo v trgovino in dobesedno kradejo »realne dobrine«. Nekateri Cerarjevi ljudje so bili v položaju, da bi lahko, če bi na to bili pozorni ali to pripravljeni storiti, problematizirali in odpravili očitno nesmiselno možnost nagrajevanja določenih akademikov na določeni fakulteti – za delo, ki po definiciji spada pod opis dela kakšnih gasilcev ali policistov.

Če odmislimo klasične »levičarske« napade na smiselnost postavljanja žičnih ograj, ki jih je, če jim želimo priznati smiselnost, kvečjemu mogoče uvrstiti v kategorijo »šankovske teologije«, so »Cerarjevi« dokaj nespretno reagirali na begunsko krizo in, zdi se, če primerno, skoraj zagotovo prepozno s postavljanjem ograje, ki zavoljo tega težko v popolnosti, če sploh, služi svoji funkciji. Tukaj so razjezili tako »leve« kot »desne«. O zadevah, v katerih »Cerarjevi« jezijo »narod« in še zmanjšujejo verodostojnost slovenske politike, v nasprotju s svojimi napovedmi, je na spletu, z ozirom na relativno kratko obdobje delovanja teh ljudi, mogoče najti veliko. Preveč.

Morda je pa Cerar le rojen pod nesrečno zvezdo. Pred letom sem bil prisoten na sestanku Društva ateistov Slovenije, kjer so se vsi prisotni, čeprav seveda tozadevno povsem neizobraženi, pritoževali čez to, da se je Cerar, kot predstavnik vseh ljudi, udeležil neke maše in se tam prekrižal. Češ, premier v javnosti ne sme biti katolik. Temu človeku, tako se zdi, nič ne gre od rok. Nihče ga ne mara, vsem je moteč, čeprav mu kdaj delajo tudi krivico. A vse to ne pomaga. Dejstvo je, da je napovedal eno, zdaj se dogaja drugo, celo diametralno nasprotno napovedim. Padec verodostojnosti slovenske politike in nadaljevanje zatohlega vzdušja malodušja vsegliharstva – se nadaljuje. In tudi Cerarjevi so krivi.