RECENZIJA. Repetova biografija o Kučanu kot paradižnikova juha.

Piše: mag. Dejan Kaloh

Repetova biografija o “prvem predsedniku” je kot paradižnikova juha – malo je sestavljena iz prepisovanj, nekaj iz potvarjanj, vmes je mnogo neužitne vode, vse skupaj pa je začinjeno še s podtikanji

Zgodovinar Božo Repe je na predstavitvi svoje knjige o Milanu Kučanu izpadel kot pomilovanja vredna oseba. V Mladini je na treh straneh razsajal, grozil in se smilil samemu sebi. Konkretne kritike na račun njegove biografije o Milanu Kučanu so ga namreč tako močno razkačile, da je prav po udbaško začel groziti, da so kritike na njegov račun »zbrane in pravniško obdelane«. Novinarju Reporterja je celo neposredno zagrozil, da se ne bo »izmazal brez posledic«. In to naj bi bila retorika nekoga, ki zase (!) trdi, da je »več kot dve desetletji dokazano eden najbolj iskanih in priljubljenih mentorjev na Filozofski fakulteti, pa tudi na drugih fakultetah in univerzah«. Ja, dr. Repe, vse do Kumrovca nese vaša priljubljenost, če ne že do Moskve, kjer verjamem, da so znali pravilno oceniti vašo knjigo, ki je – spet po vaših lastnih besedah – napisana po znanstvenih merilih. Srboriti »znanstvenik« Repe je svoje grožnje namenjene njegovim kritikom ponovil tudi v Cankarjevem domu, kjer je s Kučanom družno predstavljal to »avtorizirano Kučanovo resnico«, ko je dejal, da bo »besedno greznico« (beri: kritike), »od zdaj gledala samo še njegova pravnica«. No, no, Repe, bo potrebno potem preiti od besed k dejanjem in se z »obrekovalci« počasi srečati tudi na sodišču, mar ne? Razen, če se ne bo prej druga stran odločila, da naj Repe na sodnem forumu pojasni, zakaj je denimo v svoji knjigi o Kučanu nemarno obtoževal in obrekoval, da so določena dela založbe Nova obzorja in še posebej delo pisca tega prispevka ‘Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi’, namenjena »očrnjenju Kučanove vloge« v osamosvojitvenem obdobju.

Repe v letu 2015 le rodi Kučana – po Saviču (1990) in Kalohu (2013)

Svojo knjigo o Kučanu je Repe javno napovedal že pred dobrim desetletjem, a potem iz vsega tega silnega napovedovanja Kučanove biografije ni bilo prav nič. Nekdanji režimski zgodovinar Repe (v prostem času tudi osrednji govornik v Dražgošah), je sicer takrat razlagal, da bi Kučanovo biografijo začel pisati šele od srede osemdesetih let (!). No, še najbolje bi bilo s Kučanovim popisom življenja – prosto po zgodovinarju Repetu – začeti z letom 1991, ko je Kučan že bil »pravi demokrat«, njegova komunistična preteklost pa že nekako »nepomembna« zgodovinska krama. No, v letu 2015 je Repe le rodil Kučana. In to celo od otroških let dalje! Repe je sicer potem za Mladino bil spet nekonsistenten, ko je izjavil, da Kučan »nikoli ni bil predstavljen celovito in v knjižni obliki od otroštva do danes«, kar seveda vsaj dvakrat ne drži.

Pa gremo po vrsti. Prva takšna knjiga nosi enostaven naslov ‘Milan Kučan’. Leta 1990 jo je izdal Igor Savič, tedanji urednik Stopa. V bistvu gre za en veliki pristranski intervju, v katerem si je Kučan dal duška, da se je lahko predstavljal kot »zmeren« politik, ki je vedno znal misliti s »svojo glavo«. Knjiga, ki ga v uvodu predstavlja tudi kot »novega Trubarja« in »slovenskega Voltaira« seveda ne more biti neki trajno žareči dokument časa, zlasti, če avtor na koncu doda intervjuje s skrbno izbranimi posamezniki (komunističnimi politiki in režimskimi novinarji!), ki Kučanu še dodatno lepijo neverodostojne oznake kot so »politik po meri Slovencev« in podobno. Kaj šele, da bi Savičeva knjiga bila verodostojno publicistično čtivo. Savič je sicer bil prav tako kot Kučan izkazani »titoist«, ki je celo diplomiral iz »pomena Titove politične prakse«, kasneje pa je preučeval »metode dela ZK v empirični zavesti članstva«.

Edina res izvirna, pa tudi realna domislica iz Savićeve knjige je bila ta, ko je znani srbski novinar Aleksander Tijanić Kučana označil kot »zvonarja Marijine komunistične katedrale«. Kučan je res bil tisti, ki je najbolj glasno promoviral in na veliki zvon javnosti obešal komunistične ideje in socialistična dognanja.

In knjiga št. 2 o Kučanu: ‘Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi’, ki je izšla leta 2013. Ker nisem Repe, bom o svoji knjigi o Kučanu dejal samo to, da jo bo ustrezno ocenila zgodovina, kakor je do sedaj (v obliki soglasne odločitve ustavnih sodnikov, ki so pravno sramoto v sodni zadevi Patria razveljavili!) ustrezno že ocenila moji dve knjigi o aferi in o procesu Patria. Tudi v moji knjigi o Kučanu je zelo natančno zajeta Kučanova življenjska in poklicna pot, od fantiča, ki se je navduševal nad partizani z mitraljezi do prekaljenega komunističnega liderja, ki je uničil oz. tragično zaznamoval marsikatero človeško usodo.

Vrednost Repetove knjige o prvem predsedniku

Repetovo »znanstveno« knjigo o Kučanu lahko mirne vesti postavimo ob bok Savičevi, saj bi od nekdanjega sekretarja zgodovinske komisije pri zvezi komunistov težko pričakovali kakšno kritično distanco do režima za katerega je tudi sam delal in zvesto opisoval dosežke rdečih revolucionarjev. Verjeli ali ne, »znanstvenik« Repe je celo toliko len, da si od Saviča sposoja cele odstavke, ko piše o Kučanovi poti do leta 1990.

Repe je v bistvu presegel Savičevo »mojstrovino«. Čeprav Repe v jugo maniri »palamudi«, da je knjiga avtorska in da Kučan ni posegal v njo, Repe v njej objavi kar obsežen del Kučanovega dnevnika za obdobje od maja do oktobra 2000 (kar 17 strani!). Seveda se je ta Kučanov doprispevek k »pravi resnici« v Repetovi knjigi znašel čisto po naključju. Sedaj je jasno vsaj to, na kar je Kučan v nekaterih prejšnjih intervjujih že namigoval – da bi se lahko kdaj »našel kakšen Kučanov dnevnik«. Sedaj se je torej ta »sveti gral resnice« le našel in končal v Repetovem »znanstvenem« delu.

Igor Omerza je eden tistih kritikov, ki si je drznil nastaviti ogledalo »znanstveniku« Repetu, ko je za Reporter zapisal: »Glavni pomanjkljivosti sta docela nekritičen pristop do Kučana in verjetno namerno izpuščanje ali preobračanje že znanih dejstev, da bi se Milan Kučan lažje prikazal kot neka brezmadežna politična in človeška figura, čeprav je bil desetletja pomemben nosilec in ustvarjalec (zadnja leta celo odločilen) nedemokratičnega in propadlega komunističnega režima v Sloveniji«. Repe je zaradi pogumno zapisanega o njegovi knjigi Omerzo v Mladininem članku nato serijsko oblatil, kar tudi naravnost kliče po sodni obravnavi.

V čem sam vidim največji problem Repetove biografije o Milanu Kučanu (poleg pristranskosti in selektivnosti, ki ju je omenil že Omerza)? Milan Kučan v svetovnem (še bolj primerno – mednarodnem) merilu ni bil nikoli kakšno veliko ime. Njegov dvorni biograf pa želi s svojo biografijo o prvem predsedniku početi prav to – Kučana naslikati kot »svetovnega« demokrata, kar izpade tragikomično, predvsem pa neverodostojno. Do bralcev, ki razmišljajo s svojo glavo pa naravnost podcenjujoče. V Repotovi knjigi tako denimo ne boste prebrali Kučanovih negativnih idej o demokraciji, ki jih širil v času slovenske pomladi in pred prvimi svobodnimi volitvami leta 1990 po 45 letih demokratičnega zatišja: »Seveda ne mislim, da je strankarska demokracija skrajni doseg civilizacije. /…/ Jaz sem pač zadovoljen, da se ZK v tem času, ko je kljub vsemu šlo za radikalne spremembe, ni »osula« še bolj.«

Repetova, skoraj 600 strani debela biografija o Kučanu, je poleg tega zelo duhamorno delo. Nekatere Kučanove partijske govore Repe reciklira tudi na nekaj straneh, rekord (4 strani!) pa zgodovinar postavi s Kučanovim monologom, ki ga je ta imel na kongresu marca 1968, ko je postal šef komunistične mladine v Sloveniji. Repe ob tem izpade smešen, še zlasti, ko kvasi, da želi delo približati tudi »generacijam, ki o njem vedo komaj kaj«. Že solidno ostareli Repe verjetno ne ve oz. noče vedeti, da te generacije zanima vse kaj drugega kot dolgovezni partijski traktati, ki jih je izvajal »nek Kučan« pred skoraj pol stoletja!

In na katere »kredibilne vire« se je pri pisanju svoje knjige med drugimi naslanjal »znanstvenik« Repe? Karba, Zgaga, Šurc, Dnevnik, Mladina, še ubogo Potočnjakovo z nesrečnim pilotom Mrlakom, je Repe citiral.

Repetova mantra: Janša, Janša, Janša

Repetovo besnenje v zadnjih dnevih je dokaj razumljivo; pri tem ga izdaja tudi njegova klasična mantra: Janša, Janša, Janša, ki se ji je na predstavitvi knjige pridružil tudi portretiranec Kučan. Janša je seveda še vedno zelo boleč trn v peti tranzicijske levice, saj je ostal še edini poosamosvojitveni politik/Kučanov nasprotnik, ki se bori proti veliki Kučanovi loži, ki želi ohraniti oblast in privilegiji neokomunističe elite za vsako ceno.

»To, kako me Janša slika, z mano nima nobene veze,« je dejal Kučan minuli petek v Cankarjevem domu. O čem sploh govori Kučan?! Janša v slabem mesecu po izdaji Repetovega evangelija po Kučanu neposredno knjige sploh ni omenil, kaj šele pokomentiral. Janša se sedaj državotvorno ukvarja z reševanjem južne schengenske meje, kar bi sicer morala delati vlada Mira Cerarja, a o tem kdaj drugič.

Repe je v svoji knjigi Janši pričakovano »poklonil« celo podpoglavje, kjer se nato nad Janšo izživlja po mili volji ter dejstva lahkotno (s)preobrača kot palačinke. Njegove zgodovinske interpretacije slovenske osamosvojitve, afere »JBTZ«, razorožitve TO, trgovine z orožjem, afere »Depala vas«, so seveda zreducirane na »teorije zarote« oz. na Janševo paranojo ali minornost in na drugi strani na – Kučanovo svetništvo in velepomembnost. Tako se pač ne piše neka objektivna zgodovina, tovariš, pardon, zgodovinar Repe.

Sicer pedantni in dlakocepski Repe, ko gre za opisovanje dela in lika Kučana v njegovem komi obdobju, bi namesto te »janševe« mantre, raje napisal kakšno »insajdersko« o Kučanovi vlogi v mega aferi Patria. Nada. Niti z eno besedo se Repe tega ne dotakne, pa čeprav je neki drugi dvorni Kučanov novinarski spremljevalec Kučana celo neposredno povezal z velikim pokom iz Finske. Kaj mislite, kolikokrat Repe v knjigi omeni Kučanovega dobrega prijatelja Jureta Cekuto? Medklic: Repe se sicer hvali, da se je pri pisanju Kučanove biografije posluževal tudi pričanj Kučanovih sodobnikov. Cekuto omeni le enkrat in še to v opombah, ko naj bi z Walterjem Wolfom kasirala provizije iz izraelskih orožarskih biznisov. Tu za Kučana seveda ni prostora, ker je na delu seveda specialna »znanstvena« selektivnost. Repe je pri tem svojem izvajanju namreč citiral TV SLO za dva termina: 15.11.1996 in 18.11.1996. Načrtno pa je izpustil datum 20.11.1996, saj je tedaj besedo dobil tudi Wolf, ki pa je s prstom pokazal ravno na Repetovega idola, ko je dejal: »Stvari, ki so bile napravljene med Izraelom pa Slovenijo, so bile napravljene na državni ravni. Ker je tam bil gospod predsednik Kučan, je bil v Izraelu z gospodom Kacinom, in zastopnik za te firme, največ, ki je na tem projektu delal, je bila Iskra, ne Elbit.«

Vsaka knjiga je (tudi) svojevrstno avtorjevo ogledalo. Iz knjige ‘Milan Kučan, prvi predsednik’ sije predvsem podoba nerazumljenega »znanstvenika-zgodovinarja«, ki želi polpreteklo slovensko zgodovino razlagati precej enobarvno, ob tem pa vloži veliko napora v rehabilitacijo Milana Kučana kot sicer »najbolj naprednega komunista na svetu«, ki je bil v bistvu že ves čas »svetovni demokrat« – kar je seveda misija nemogoče. Ker zapisano ostane in ker narod pomni. Zato v Repotovi knjigi med drugim, ne boste našli tudi naslednjih Kučanovih besed iz začetka leta 1990: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.«

*Tekst je bil izvorno objavljen v tedniku Demokracija

*Repe že 18 dan ni odgovoril na moje javno vprašanje (Javno vprašanje Božu Repetu: je Milan Kučan v svojih izjavah očrnil samega sebe?)