Ali duhovnik v svojo pridigo lahko vključuje svoje mnenje o politiki?

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Mnogim ljudem, seveda jih je veliko več na t.i. »levem volilnem telesu«, se zdi intuitivno, da načelo ločitve cerkve in države narekuje, da duhovniki in pastorji svojih pridig ne smejo oblikovati v smislu nanašanja svetopisemske vsebine na aktualno politično tematiko in preko tega izražati svojega mnenja o tem, kako se je z ozirom na interese krščanskih skupnosti najmodrejše odločati. In potem gre ta zgodba: treba bi jim bilo prepovedati, ker s tem vplivajo na mnenja drugih ljudi, ki jih slepo poslušajo in jim verjamejo, češ, »kleru« pa tako ali tako gre le za interese »klera« – in nič druga.

Ta argument je, če ga nekoliko razprostremo, približno tak: ljudje smo psihološka bitja in na izoblikovanje naših lastnih mnenj pogosto vplivajo t.i. družbene avtoritete, kakršni duhovniki vsekakor so, zato bi zavoljo »pravičnega delovanja mehanizmov demokracije« morali prepovedati omenjenim, da svoj status izkoriščajo v namene agitacije za eno političnih strank. Nesmisel, popolni nesmisel. Res je, ljudje smo psihološka bitja, res je, pri izoblikovanju lastnih mnenj se, za izoblikovanje katerih sami nimamo dovolj znanja, naslanjamo na t.i. družbene avtoritete, toda družbene avtoritete so tudi mediji, družbene avtoritete so Delo, Večer, Mladina, Dnevnik, Reporter, Demokracija, itn… A vidite, kam pes taco moli? Če pričnemo regulirati to, kaj in kdo lahko kaj reče na podlagi argumenta, da gre za družbeno avtoriteto, ki tega ne bi smela, ne bo regulaciji ne konca ne kraja  Na koncu bodo naši mediji zgolj in samo faktografski zborniki, če je kaj takega sploh mogoče. Argument namreč lahko obrnemo tudi takole: ljudje smo psihološka bitja in se pri izoblikovanju lastnih mnenj naslanjamo na t.i. družbene avtoritete in bi veljalo družbenim avtoritetam, zavoljo pravičnosti delovanja demokratičnih mehanizmov, odvzeti pravico oziroma celo prepovedati, da izražajo svoje mnenje o politiki. Delo in Dnevnik sta t.i. družbeni avtoriteti, zato jima prepovejmo, da pišeta o politiki.

Načelo ločenosti cerkve in države ni nič druga kot načelo ločenosti cerkvenega in »državnega prava«. Toda – kaj to pomeni? To pomeni dvoje: da ne sme obstajati mehanizem, po katerem bi cerkveno pravo nemudoma postajalo državno, a obenem tudi to, da ne sme obstajati mehanizem, po katerem bi bilo to, da sta cerkveno in državno pravo eno in isto, apriori onemogočeno. Večina ljudi, ki jih, ne v teološkem, ampak v nekakšnem sekularno – filozofskem smislu moti, da/ko/če kak duhovnik pove svoje mnenje o prihajajočem referendumu, ali če pove, da je z vidika cerkve modrejše voliti SDS, zmotno verjame, da načelo ločenosti med cerkvijo in državo pomeni le prvo. A saj ne bi bilo prvič, da ljudje napak razumejo navidezno nedvoumna ustavna načela.