Slike, ulice in kipi nekega maršala

Piše: Aleš Ernecl, urednik

Kakšno funkcijo bo, npr. v slovenski družbi, igrala novica, da je hrvaško nacionalno etično sodišče Tita obsodilo, da je zločinec, je zanimivo špekulirati. Po mojem mnenju nobene pretresljive. Relativno zadovoljni bodo tisti, ki so v svojih srcih Tita obsodili že davno, neodločeni bodo vsaj skeptični, če ne že popolnoma ravnodušni do statusa omenjenega sodišča, odločeni, da je pozitivni lik, bodo status sodišča skušali popolnoma diskreditirati s poudarjanjem relativne nepomembnosti, da ne rečem obskurnosti sodišča.

Vse, kar mu sodišče očita, za odločene že dolgo sploh ni problem. Pa ne zato, ker so etično pokvarjeni ali inferiorni, ampak zato, ker ima njihov pogled na zadeve posebne miselne nastavke, katerih strukturo je težko rušiti. Te miselne nastavke je mogoče zajeti v dokaj preprosto puhlico: « Za razliko od politikov danes, ki so sužnji kapitalu in lastnim interesom, je stari, ob tem, da je jemal in delal svinjarije, tudi dajal ljudstvu in svinjarije počel v njegovem imenu.«

Ta struktura je izjemno trdna, ker predstavlja idealno gojišče, lahko bi dejali, neke vrste kognitivne disonance. Na vse ugovore, ki so jih doslej imeli tisti, ki so jih skušali prepričevati, imajo zase in ohranitev svojih prepričanj, vnaprej pripravljene odgovore, ki opravijo svojo funkcijo ohranitve prepričanj. Nobena dejstva, nobeni zgodovinarji, nobeni teologi, nobeni filozofi jih ne morejo omajati, kaj šele avtoriteta takih sodišč. Desnica je doslej v svoji retoriki bila jalova, ker je te ljudi skušala prepričevati po znanstveni poti, ko ji to ni šlo, se je zavila v celofan moralne ali drugačne ošabnosti, češ, s takimi tako ali tako nima smisla.

Nekoč se nekomu ni zdelo vredno ukvarjati s trditvami fašistov in nacistov, dokler jim niso sledile mase ljudi, nam pa se zaradi jalovosti naše retorike dogaja to, da našo državo še kar, četudi mnogokrat kot čin provokacije, «krasijo« kipi, ulice, slike nekega maršala.