Milan Kučan: “Ne trdim, da smo vse delali dobro…” (93)

»Ne trdim, da smo vse delali dobro, toda odločali smo se na podlagi takratnih razmer, a z vso odgovornostjo.«

STA, 18. september 1995

Milan Kučan je precej nejevoljno nastopil pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala s preiskavo politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij za aretacije, obsodbe in izvršitev obsodb proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu.

Kučan je že takoj na začetku začel komplicirati, saj se ni strinjal, da ima status priče, zato mu je komisija dodelila status preiskovanca. »Status priče bi me postavil v nenavaden položaj, ko naj bi pričal sam proti sebi,« je dejal Kučan.

A Kučanov status seveda ni bil bistven, bistveno je bilo, da je tedanja slovenska oblast skupaj s takratno politično policijo odločala o aretacijah in procesu. Kučan je seveda znova trdil, da o postopkih v zvezi s procesom ni bil obveščen, saj za to ni bilo razloga, in da tudi ni bil udeležen v dogajanjih, ki so pripeljala do procesa, kot se mu to očita.

Naj na tem mestu ponovimo še enkrat: SDV je bila pod nadzorom vrha Zveze komunistov Slovenije, na katerem je bil ravno Milan Kučan. Zato je Kučanovo vztrajanje pri (ne)obveščenosti glede procesa JBTZ izpadlo že skoraj tragi-komično. Še posebej, ker je Kučana na laž postavil celo Tomaž Ertl, nekdanji republiški sekretar za notranje zadeve, ki je isti dan pred komisijo dejal, da so s sekretariata pošiljali dnevna poročila o ugotovitvah SDV vsem predstavnikom najvišjim političnih in državnih organov.

Na laži je Kučana dobil tudi Janez Janša, ki je navedel Kučanovo izjavo za Radio Slovenija, da so ga zadnji dan beograjske konference o Janševi aretaciji obvestili nepristojni. Janša je logično zaključil, da to dokazuje, da so v tej zadevi obstajali tudi pristojni, in to je seveda bilo v velikem nasprotju s predhodnimi izjavami predsednika Kučana, da ga o tem sploh in nihče ni obveščal.