Janša v Madridu z zgodovinsko parabolo: Rimski imperij se je začel podirati, ko ni več zmogel nadzorovati svojih meja!

Današnji nagovor Janeza Janše, predsednika SDS, na kongresu Evropske ljudske stranke, v Madridu, na tem mestu zaradi velike relevantnosti objavljamo v celoti.

Gospe in gospodje, dragi prijatelji!

Evropska unija je od padca berlinskega zidu preko velike širitve, oblikovanja skupne valute in schengenskega območja živela svojo zlato dobo.

Ta zgodovinski projekt modrih ustvarjalcev – Adenauerja, Schumanna, De Gasperija, Helmuta Kohla, Wilfrieda Martensa, in tudi Barrosa, Van Rompuya, Vaclava Havela, Jerzya Buzeka, Landsbergisa, Hans Gert Poeteringa, Wolfganga Schüssela in mnogih drugih – je danes pred najbolj resnim izzivom od svojega nastanka.

Ne mislim na izzive, ki prihajajo od znotraj. Od začetka finančne krize v letu 2008 je EU dokazala svojo moč in odpornost pri premagovanju krize. Zaradi poguma in državniške drže naših kolegov iz ELS, Jose Manuela Barrosa, Van Rompuya, Jean Claude Junckerja, Josepha Daula, Pedra Passos Cohella, Valdisa Dombrowskisa, Ende Kennya, Antonia Sammarasa in seveda Mariana Rajoya, smo zaščititi našo skupno valuto in dobrobit Evropejcev.

Danes pa največji izziv ne prihaja od znotraj.

Se še spomnimo, kaj smo rekli, ko smo potrdili Lizbonsko pogodbo? Da mora “EU usmerjati globalizacijo in vplivati ​​na svet, sicer bodo drugi od zunaj oblikovali EU”.

V zadnjih mesecih je v več kot eni državi članici padla zunanja meja Evropske unije. Še več, v zadnjih mesecih je v več kot eni državi članici padla schengenska meja. Tudi v Sloveniji, državi, iz katere prihajam. Danes poznamo tri vrste meja v EU. Prve so tiste, ki še niso problematične oziroma obremenjene z migrantskim valom. Druge meje so meje, ki so varovane in so zdržale pritisk. In tretje so tiste, ki so se že porušile. Zaradi tega je v nevarnosti celotna EU.

Poslovnež s Kosova, ki zaprosi za schengenski vizum za vstop v EU, mora plačati in čakati več tednov, preden je vizum odobren ali zavrnjen. Obenem pa na sto tisoče migrantov iz držav izven evropskega kontinenta prečka to isto schengensko mejo brez kakršnihkoli omejitev.

Ne pozabimo, Rimski imperij se je začel podirati, ko ni več zmogel nadzorovati svojih meja.

V kaosu ni prostora za učinkovito in organizirano solidarnost. Če želite videti kaos, pridite v teh dneh na slovensko-hrvaško mejo.

Včeraj smo na kongresu ELS sprejeli izredno resolucijo o begunski krizi in zaščiti meja. Ta resolucija predstavlja najbolj celovit odgovor na ta izziv doslej. Na vse možne načine jo moramo začeti izvajati čim prej.

Moramo pa narediti še korak naprej. Od kriznega upravljanja k strateškemu razmišljanju. Za začetek se moramo vprašati, ali je integracija milijonov migrantov iz Afganistana, Sirije, Eritreje in drugih držav izven Evrope res dolgoročna in trajnostna rešitev. Kaj to pomeni za našo evropsko identiteto? Ta razprava traja že leta, pa še vedno nismo našli skupnega odgovora.

Še bolj kot to, je pomembno drugo vprašanje. Vzemimo za primer Sirijo. Vojna v tej državi se bo slej ko prej končala. Če ne prej, pa na žalost šele takrat, ko bodo izčrpana vsa sredstva, iz katerih se napaja. In kaj potem? Kdo bo ponovno zgradil državo? Vemo, da je večina sirskih beguncev iz srednjega razreda. Učitelji, inženirji, odvetniki, trgovci, poslovneži… Tisti, ki si lahko privoščijo potovati. Ko bo vojne konec, kdo jih bo bolj potreboval? Bogate evropske države ali njihova domovina?

Mislim, da je odgovor očiten. Ti ljudje bodo nujno potrebni za obnovo svoje domovine. Če ne bodo sami prisostvovali pri ponovni postavitvi svoje države, Sirije, Libije ali Afganistana ne bo mogoče stabilizirati. V poštev bodo prišle le slabe alternative. Prenašati krute diktature ali propadle države. V obeh primerih bodo naše zunanje meje ves čas pod neprestanim pritiskom tisočih beguncev in migrantov. Takega pritiska EU ne more zdržati v nedogled.

Obstaja rešitev, kjer lahko uporabimo tako solidarnost kot tudi strateški interes Unije. Ko pomagamo ljudem, ki prihajajo iz propadlih držav ter držav, kjer se odvija državljanska vojna, jim moramo povedati, da se morajo vrniti ter organizirati njihovo vrnitev, ko se razmere izboljšajo. Vlagati moramo veliko več v izobraževanje njihovih otrok, kjerkoli že so. Jih spodbuditi k razmišljanju, kako bi obnovili svojo domovino. Preprečevati moramo ustvarjanje izgubljene generacije milijonov mladih, ki so najpogostejše izhodišče za radikalna gibanja in kriminalne združbe.

Dragi prijatelji, če pogledamo politični in gospodarski zemljevid Evropske unije in njene soseščine, je očitno, da ne bomo mogli nadaljevati z običajnim življenjem. Še več, tudi izgradnja močnejših ograj in sprememba politike EU na področju azila in migracij ne bo dovolj. Okrepiti moramo našo zavezo, dano ob podpisu Lizbonske pogodbe – ustvariti dobro silo, ki je sposobna oblikovati svet. Začeti moramo z našo soseščino, kjer je EU soočena z izzivi z vzhoda in iz juga.

A predpogoj za kakršnokoli trajnostno rešitev je, da se najprej učinkovito zavaruje naše zunanje meje. Tiste evropske države, ki branijo naše zunanje meje, potrebujejo močno pomoč s strani vseh ostalih. Čas je za drzno ukrepanje Evropske komisije, da uskladi ta prizadevanja. Naše veliko letalo se namreč hitro spušča in kisikove maske že visijo s stropa.