Vaša generacija je vsega kriva!

Piša: Ana Jud, publicistka

Pred kratkim sem večer preživela v poletnem vrtu Jazz Cluba Gajo. Po dolgem času, a v zelo dobri družbi. Vsi okoli mene so bili v povprečju mlajši cca 10 let, pa se niti najmanj nisem počutila staro. Vsaj večino časa ne. Mladci in mladenke, bodoči – no, nekateri že zdaj – prepoznavni obrazi ekonomije, prava, novinarstva, so pokazali, da so iz pravega testa. Polni moči, idej, zagnani za spremembe. Duhoviti. Optimistični. Pravilne politične usmeritve – pravoliberalne. Tiste, ki je imela nekaj zagona z ustanovitvijo Državljanske liste, a se je sfižila, ker so posamezniki, kot običajno, pred dobrobit naroda postavili osebne interese.

Več ljudi iz tistih vrst izhaja iz moje generacije in stavek, ki sem ga omenjeni večer kar nekajkrat slišala, je bil: vaša generacija je vsega kriva! Okej, priznam, tukaj sem začutila malce drsenja v leta, ampak s tem v osnovi nimam problemov. Poleg tega je bil vsakič dodan še stavek: no, ti, Mićo in Rado niste krivi, vi ste marsikaj naredili, večina pa ni naredila ničesar! Dobro, večina v egalitarnem sistemu itak nikoli ničesar ne naredi. Večina je v Sloveniji dobesedno diktatura. Tako ali drugače potolče vsakega posameznika, ki si drzne glavo pomoliti iz povprečja, iz večine; kot smo jo nekdaj resda mi trije.

Čeprav mi že dolgo časa nimamo ničesar skupnega. Več. Ob priliki bi si vsak od njiju od mene dandanes najprej prislužil celo eno okoli kepe, priznam pa, da je bil čas našega druženja nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Bilo je strašno naporno, negotovo, konstantno pod medijskimi in siceršnjimi pritiski, polno histeričnih izpadov, dram, kreganja o vojni in miru, solz, a tudi smeha. Polno idej, malih gverilskih akcij in volje. Bila je noro orjaška. Vsaj zase lahko povem, da sem resnično verjela, da lahko s tem, ko razkrijemo določene reči in ljudem pokažemo, kako funkcionirajo ozadja, spremenimo razmere v državi. Na boljše.

Danes mi je kakopak jasno, da je bilo v moji glavi polno naivnega idealizma, a kljub temu mi je všeč, da točno ta idealizem vidim v generaciji za nami. Seveda spet: ne v večini, le v redkih posameznikih. Nekdo mora butati z glavo v steno. Nekdo mora biti glasen. Nekdo mora biti najglasnejši, kajti le tisti, najglasnejši, bodo lahko preglasili vse idiote, ki se oglašajo iz vsakega kota in se trudijo še bolj poneumiti že tako poneumljeno ljudstvo. Nekdo mora vztrajati; ne zato, ker se potem ladja ne bi potopila, ampak zato da … hm, no, če se že moramo potopiti, potem se pač dajmo potopiti vsaj častno. Tudi na potapljajočem se Titaniku je mali ladijski orkester sviral vse do konca, dokler ni še zadnji član omahnil v ledeni ocean.

Z nekom sem že lani stavila, da čez 20 let Slovenije več ne bo. Vsaj ne v takšni obliki kot je sedaj. Ne v narodnostni, jezikovni in niti v ozemeljski obliki. Ne vem, zakaj se številnim ljudem – večini, se razume –, življenje zdi statično? Poglejte, kako se je Evropa spremenila v zadnjih 20 letih, poglejte, kakšne spremembe jo pretresajo dandanes in pomislite: mar bo v prihodnje res vse še vedno enako? Zase lahko napovem že dejstvo, da tistega šampanjca, ki je bil mišljen za zmagovalca stave, ne bom dobila, ker se je nasprotnik z mano že itak skregal. Hecen človek.

Danes se mi ne ljubi vedeževati in naj zgolj zapišem, kako otroško si želim, da bi vsem bilo lepše. Želim si, da bi bila moja generacija tista, ki bi zadnja žela očitke češ, vi ste vsega krivi! Želim si, da naši otroci, ki so sedaj še malčki, ne bi odraščali v svetu odrezanih glav, in da ne bi hodili po tleh, iz katerih bi bodla nepokopana okostja nedolžnih žrtev predhodnih generacij. Želim si, da bi ustvarjali, delali, in da bi njihovo delo bilo pravično ovrednoteno. Želim si, da se jim ne bi bilo potrebno še vedno boriti za osnovne človekove pravice, kot to moramo še vedno početi nekateri tudi v tej državi, pa čeprav so človekove pravice že desetletja zapisane v različnih deklaracijah in tudi v slovenski ustavi.

Moja vest je čista. Počutim se presneto dobro, hm, ja, na tabletah, a to je pač cena preživetega; in kljub temu vem, da je najboljše še vedno pred mano. Nisem naredila posebej veliko, tega si ne domišljam, a menim, da sem naredila največ kar sem v danih trenutkih lahko. Vstala sem in spregovorila. Vsakič, ko sem vstala in spregovorila, sem s tem dala možnost tudi vsem drugim, da storijo enako. Vztrajala sem. Vztrajam. Moram. Zase.

Pred dnevi, ob prazniku Slovenije, sem na družabnih omrežjih zapisala, da ničesar ne praznujem. Država je sovražnik. Tista država, za katero ste se tako prekleto borili, tista država, za oblast katere ste pripravljeni iti preko trupel. Mirne duše vam lahko poočitam: vaša generacija je kriva, da je temu tako. Ker večina ni vstala in spregovorila. Večina je ponižno molčala in to počne še danes.