Socializem ali kapitalizem? Na primeru vodnjaka.

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Predstavljajte si (generično povabilo k miselnemu eksperimentu, v katerem bomo tehtali, ali je pravičnejše in/ali izplačljivejše ukrepati “kolektivistično/socialistično/levičarsko), da ljudje iz ulice “Nevemkjenikoli” želimo na skupnem trgu zgraditi vodnjak. Eden med nami je motiviran, da prevzame odgovornost za izpeljavo celotnega projekta gradnje. Mi bi zbirali denar (vsak tak miselni eksperiment, ki tehta, ali so pravičnejši in/ali izplačljivejši socialistični ali prokapitalistični ukrepi, predpostavlja, da ljudje, ki v njem sodelujejo, IMAJO denar, da ga lahko zbirajo, ta denar pa predpostavljamo, da ga dobijo iz sistema, ki ni del sistema, ki ga predpostavljamo v miselnem eksperimentu, poenostavljeno, iz GOSPODARSTVA) in ga dali njemu, da bi ga lahko porabil za projekt. Imamo pa intuicijo: s tem, da bi denar in odgovornost naprtili enemu med nami, je nekaj intrinzično narobe (ne vemo zakaj, ampak slutimo, da s tem nekaj ni prav – imenujmo to klasično levičarsko intuicijo). Morda bi morali izbrati skupen prostor, kamor bi postavili skupno blagajno, za kar bi plačali nekoga med nami, kamor bi spravili denar, ki bi ga skupaj zbirali. Nato bi pooblastili nekaj ljudi med nami, da bi ta denar porabili za snovanje in izpeljavo projekta gradnje. Morda še boljše. Kaj ko bi se vsak dan vsi prebivalci ulice dobivali na trgu in bi skupaj snovali načrt in se skupaj odločali in skupaj investirali čisto vsak evro iz blagajne? Tako ne bi prav zares nihče med nami dobil denarja in bi denar bil namenjen skupnemu dobremu, skupno izbranemu cilju (domnevno, to, da si vsi želimo vodnjaka, je pač predpostavka tega miselnega eksperimenta, ki je ne postavljamo pod vprašaj). Skoraj nobenega dvoma ni, da je t.i. socialistični ukrep potratnejši in ima za posledico večjo kompleksnost izvedbe projekta, kriterij pravičnosti, po katerem bi naj ta ukrep bil pravičnejši, pa ni nič druga kot nereflektirana intuicija, da je s tem, da nek posameznik nekaj zasluži, nekaj narobe. Kar sem želel s tem miselnim eksperimentom poudariti, pa je naslednje: ti miselni eksperimenti vsaj dopuščajo možnost, da se nekdo smiselno nagiba k t.i. socialističnim ukrepom, toda kadar nekdo tovrstne miselne eksperimente uporablja za prepričevanje, da je socializem pravičnejši in/ali izplačljivejši od kapitalizma, ta krši osnovno pravilo: denar, o katerem je tukaj govora, v miselnem eksperimentu po definiciji prihaja “iz zunanjega sistema”, pa je tak miselni eksperiment popolnoma neadekvaten za preizpraševanje intuicij o tem “ALI socializem ALI kapitalizem”.