Slovenija – dežela »čudežev«

Piše: dr. Vinko Gorenak, poslanec SDS

Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »čudež« opredeljuje, kot »dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni«. Kar dva čudeža, morata biti pripisana določeni osebi, preden jo Vatikan razglasi za svetnika. Eden zadnji svetnikov, ki sta ji bila pripisana dva čudeža, je nekdanji priljubljeni papež Janez Pavel II.
Prvi čudež je bil ozdravitev francoske nune Marie Simon-Pierre, ki je prebolela Parkinsonovo bolezen, ko je molila za pokojnega Janeza Pavla II. Za njeno ozdravitev ni bilo medicinske razlage. Drugi čudež se je zgodil 1. 5. 2011, ko je bil Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra razglašen za blaženega, pri čemer je ozdravela ženska iz Kostarike. Za potrditev čudeža mora biti ozdravitev takojšnja, trajna in brez znanstvene razlage. V omenjenih dveh primerih je tudi bila.
Tudi v Sloveniji imamo »čudeže«, toda ne take, ki bi jih priznaval Vatikan. Vsekakor pa so to »čudeži«, ki se jih ne da pojasniti z naravnimi zakoni. Pa si poglejmo nekatere.
• Po drugi svetovni vojni je bilo v Sloveniji brez sojenja umorjenih na deset tisoče ljudi. Policija je identificirala nekatere možne morilce, toda sodišča niso obsodila nikogar. To pomeni, da smo priča »čudežu«. Imamo na deset tisoče umorjenih, morilcev pa nimamo.
• Pred okoli 20. leti so naše banke ugotovile, da jim manjka nekaj milijard današnjih evrov. To je bilo preverljivo dejstvo. Zato smo državljani te milijarde v banke tudi vložili. Toda če izgine nekaj milijard evrov, potem jih je nekdo ukradel. Pri nas ni bilo tako, milijarde so izginile, tatov pa seveda nikoli ni bilo. To pomeni, da smo priča »čudežu«.
• Če si pravnomočno obsojen na zaporno kazen, greš v zapor. To je civilizacijska norma, znana v vsaj približno demokratičnih državah. Tudi na tem področju je Slovenija drugačna. V Sloveniji lahko skoraj 20 let nosiš zdravniška opravičila in v zapor sploh ne greš (Sandi Grubelič). To pomeni, da smo tudi v tem primeru priča posebne vrste »čudežu«.
• Lahko pa greš v Sloveniji v zapor brez, da bi bil kriv. Na zaporno kazen te lahko obsodijo, ker naj bi na »neznanem kraju, neznanega dne, na neznan komunikacijski način, sprejel neznano višino obljube podkupnine. To pomeni, da smo priča »čudežu« slovenskega tipa.
• Kršitev človekovih pravic v predkazenskih ali v sodnih postopkih je načeloma kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Vsaj v približno demokratičnih državah je tako. V Sloveniji ni tako. Prvi tožilec države Zvonko Fišer in predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša, sta dokazljivo v svoji sodni preteklosti, kršila človekove pravice. Za to dejanje nista bila kaznovana temveč nagrajena z najvišjimi položaji v pravosodju. To pomeni, da smo priča svojevrstnemu »čudežu«.
• Vsi naši poslanci v EU parlamentu so soglasno glasovali za obsodbo vseh vrst totalitarizmov 20. stoletja, torej fašizma, nacizma in komunizma. Doma pa je drugače. Le poslanci SDS in NSI ravnajo enako kot v EU parlamentu. Ostali pa so doma proti. To pomeni, da smo priča svojevrstnemu »čudežu«.
• Konec leta 2013 smo ugotovili, da je v naših bankah ponovno izginilo okoli pet milijard evrov. Seveda smo ji državljani radodarno že drugič prispevali. Toda če izgine pet milijard evrov, potem jih je nekdo ukradel. Pri nas ni bilo tako, milijarde so izginile, tatov pa seveda nikoli ni bilo. To pomeni, da smo priča »čudežu«.
• Konec leta 2012 in v začetku leta 2013 so bile v Sloveniji demonstracije, tudi nasilne. Poškodovanih je bilo kar 98 policistov, mnogi precej hudo. Toda sodeč po rezultatih dosedanjih sodnih postopkov, imamo poškodovane policiste skorajda pa nimamo tistih, ki so jih poškodovali. To pomeni, da smo priča »čudežu«.
Takih in podobnih »čudežev« je v Sloveniji še kolikor hočete. Toda Vatikan ne razmišljata o tem, da bi Slovenijo razglasil za deželo čudežev. In prav ima. Naši »čudeži« so pač povsem lokalne narave.