Zakaj Branko Masleša ne bo nikoli Leon Štukelj?

Piše: Dejan Kaloh

Med tokratnimi prazniki sem z užitkom prebral biografijo Leona Štuklja, ki jo je napisal moj znanec in sosed, sicer dolgoletni mariborski legendarni novinar Franček Jauk. Knjigo z naslovom ‘Prvih 100 let’ sem imel sicer že dolgo doma, a je uspela šele sedaj priti na (bralno) vrsto.

Štukelj je seveda največji slovenski športnik in olimpionik vseh časov in je dobitnik kar šestih olimpijskih medalj (3 zlate, 2 bronasti in 1 srebrna), ki jih je prejel za svoje gimnastične bravuroze na krogih, drogu in v mnogoboju. Na svetovnih prvenstvih v gimnastiki pa je tej beri dodal še 11 medalj, od teh jih je bilo spet kar 5 zlatih. Štukelj je tudi dokazal, da se z aktivnim in športnim življenjem, da tudi v deželi pod Alpami dočakati 100 let. Je sinonim za slovensko klenost in žilavost, ki je pri Štuklju mejila skoraj že na špartanski način življenja. Vse svoje življenje je bil športnik (še v zelo pozni starosti je doma ali v mariborskem parku vadil zahtevne gimnastične prvine!), vzoren mož in ljubeč oče, po poklicu pa pravnik in prizadeven ter pravičen medvojni sodnik.

Gornji naslov tega sestavka lahko morda začudi. Le kaj ima predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša s Štukljem in obratno? Se strinjam, skoraj nič! A vendarle sta imela nekaj skupnega. Oba sta namreč bila kazenska sodnika, Masleša je žal to še vedno.

Bil sem pozitivno presenečen, ko sem prebral, kako resno in odgovorno je Štukelj jemal svojo sodniško službo in to v času, ko je hkrati kot vrhunski gimnast blestel na mednarodnih tekmovanjih in olimpijskih igrah! Štukelj svoje sodniško delo sam opiše takole: “Na Okrajnem sodišču v Mariboru sem imel vsak drugi dan veliko razprav v zvezi s kazenskimi zadevami in tako ob ogromnem vsakodnevnem dotoku novih zadev, pripravljanju na obravnave in razpisovanju obravnav nisem imel dosti časa za telovadbo. Če sem hotel reševati vse kazenske zadeve sproti in brez zaostankov, sem moral prihajati na sodišče sprva kar vsak dan tudi popoldne.”

Verjeli ali ne, Štukelj je s svojim kolegom na leto rešil celo do 4.000 spisov, kar je bilo v povprečju 15 zadev na delovni dan, ali 7-8 zadev na sodnika posameznika na delovni dan! Izjemna delavnost in učinkovitost, ki pa je praktično trajala od jutra do večera, davek za to pa je seveda bil zelo omejen čas za vadbo in za prosti čas z družino.

Po 2. svetovni vojni se seveda za sodnika Štuklja ni našlo nobeno sodniško mesto. Očitno je bil za komunistično oblast preveč deloven in prizadeven, njegov glavni greh pa je seveda bil, da je odkrito nasprotoval medvojnim komunistom. Po vojni so mu tako dosmrtno prepovedali opravljati sodniško službo, ob tem pa ga spravili še v montiran proces, kjer so mu očitali, da je jugoslovanske oficirje nagovarjal, da naj stopijo v plavo gardo. Štukelj kot odličen pravnik se je branil sam in na koncu celo dosegel oprostilno sodbo, kar je bil za tiste čase pravi mali čudež. Komunistični tožilec Štuklju ob tem ni dopustil niti tega, da bi pričala kakšna njegova predlagana priča, češ, “da ni treba nobenih prič, ker da je pomemben predvsem javni glas”.

Nazaj k Masleši. Branko Masleša je kot kazenski sodnik v zadevi Patria kršil načelo zakonitosti v kazenskem postopku in po odločbi ustavnega sodišča sedaj tudi uradno velja kot kršilec človekovih pravic. Žrtve poznamo: Janez Janša, Tone Krkovič in Ivan Črnkovič. Branko Masleša v zadevi Patria ob Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti ni sodil ne hitro, ne učinkovito, kot je sedaj znano – tudi ne zakonito. Branko Masleša nikoli ni bil športnik, publicistka Ana Jud je celo zapisala, da tekmuje predvsem v pitju vina po dolenjskih zidanicah. Branko Masleša je vedno zagovarjal Bavconovo represivno zakonodajo in tudi sicer častil jugo-komunajzarske “vrednote”, kot so bili uboji prebežnikov na meji. Branko Masleša je zagovarjal jugo armijo in dejal, da bo neposlušna Slovenija “tepihovana”. Branko Masleša se še danes sekira, ker je propadla Titova Jugoslavija, ki jo je zaznamovalo 50 let samoniklega komunizma.

Štukelj je v svojih spominih jasen, ko razlaga, kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenci izognili polstoletni komunistični diktaturi: “Verjetno bi bilo danes več bogastva, več premoženja, višji bi bil standard, več bi bilo vsega, torej tudi dela in delovnih mest.”

Zgolj retorično vprašanje je torej povsem na mestu: “Zakaj Branko Masleša ne bo nikoli Leon Štukelj?”

P.S. Kakšne so možnosti, da bomo tudi kdaj v čast Masleši postavljali spomenike in po njem poimenovali ulice in trge?