Vstajniški multiplikator (ne)sreče!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Kdor spremlja zapise avtorja teh vrstic, se spomni, da sem nedavno- ob poneumljajoči odločitvi mariborskih vstajniških oblast, ki so sklenile, da sofinanciranje učenja tujega jezika in računalništva v osnovnih šolah s strani mesta ni potrebno- opozoril, da odtujenost vladajoče vrhuške med drugim izvira iz odsotnosti izkušnje, posledično spoznanja.

»Tu je catch«, sem takrat med drugim zapisal, »z občani občine, ki ji diktirajo, si namreč trenutno delijo zgolj smer vožnje do delovnega mesta, česa drugega pa ravno ne. Obojni sicer potujejo na sever, a prvi le do Maribora, ostali pa naprej, dokler se ne raztepejo po avstrijskem obmejnem drnu in strnu, morda predmestju. Dokler si večina ob tlaki na hrbet natovori še utrujajočo in izčrpavajočo vožnjo v obe smeri, prve čaka nekaj minut lagodne vožnje po mestni vpadnici.«

Če bi ostalo pri tem, bi bilo vse mogoče interpretirati kot oblasti neprijeten, a vendarle zgolj nedolžen zapis, tako pa je nadaljevanje, ki ga ponovno navajam, izpadlo malodane kot prispodoba Kasandrinega kompleksa, ki se ( tudi) danes bere takole: »Zakaj so ljudje nevarni? Ker bi imeli vrednost. Ker bi imeli znanje. Tako pa jih v najslabšem primeru tukaj sploh ne bo, saj bodo znanje pridobivali z izkušnjami, tam, v tujini. In ko se bodo vračali domov, po istih prej omenjenih vpadnicah, bodo tako zdelani, da ne bodo zmožni reagirati; tudi če bi hoteli. Dvojna zmaga!«

Kako kruta je dvojna zmaga tistega, kar je ( donedavni) prvak slovenske desnice opredelil kot levi fašizem, je dokazal ravno minuli teden. Na več ravneh se je pokazala vsa dezorientiranost tistih, ki naj bi pomenili premik oz. so si – iz promotivnih vzgibov- to aureolo nadeli kar sami.

Najprej je močno počilo, potem je sledil šok. Nič novega! Ko močno poči, smo posledično po navadi v šoku, zato obnemimo. Tako je bilo tudi tokrat. Z majhno, a pomembno razliko. Tokrat smo ob obnemelosti tudi kričali. Naš nemi krik je bil tako močan in tako prodoren, da so ga tisti, katerim je bil namenjen, tudi zaznali. In prav je tako. Hoteli so ga preslišati; pretvarjali so se, da so slepi in gluhi, pa jim ni uspelo. Zato so pretrgali molk in se zatekli k sodobni pogruntavščini za mase, imenovani P.R.! Z lepotno napako!

Sprašujete se, kaj se je zgodilo?!

Minuli ponedeljek je močno počilo. Ne pri nas, v Avstriji. A takoj za mejo. Počilo je tako, da nas je streslo tudi doma; v Sloveniji, v Mariboru. Avtomobil  MB registracij, črn Peugeot, je zabrisalo s ceste. Tako močno, da sta dve dekleti hipoma umrli, še tri pa so v kritičnem stanju, v komi. Eni naj bi celo odtrgalo roko, kar mediji, ki tako zvesto skrbijo za distribucijo strahu, nikakor niso pozabili poudariti. Kot bi ne bilo dovolj grozno že to, kar sem opisal. Da bi nas dotolklo, so dodali še, da je avto zagorel. In vse tiste podrobnosti, ki jih morda niti ne bi rabili izvedeti, saj »catch«, »stvar«, »point«, »bistvo« sploh ni v tem, ampak v nečem mnogo bolj strašnem, srhljivem, poraznem.

Kdo so bila dekleta, domnevno stara od 25 do 35 let, morda ne bomo nikoli izvedeli.

Po eni strani je tudi prav, da je tako. Kar bi morali vedeti in kar bi nas moralo boleti je, zakaj so sploh bila tam! Tam so bila, ker so se vračala z dela. V tujini. Migrantke na dnevni bazi, po definiciji. Ki so menda čistile. Ne lagajmo si, vsaj tokrat! Na tem koncu vsi vemo, kaj to pomeni. Pomeni tlako. Pomeni, da nisi »snažilec« ali »čistilni tehnik«! Pomeni, da ne delaš, ampak rintaš. Za minimalca. Avstrijskega. Tam! Za znesek, ki ti garantira preživetje, tvojim otrokom pa spodobno otroštvo. Tukaj! Kreneš in se vračaš ob mraku. Dolge noči potovanje v noč, mater. Kdo bi še štel kilometre! Dokler nazadnje ne obstaneš na cesti. Za vedno.

V dneh neposredno pred nesrečo, ki jih bo doletela in dosmrtno zaznamovala, ko so se ne-vemo-katerič-že odpravljala in se vračala k prej opisanemu, se je tako imenovani ( sicer pa nič več) vstajniški župan ne-vemo-katerič-že odpravil na Kitajsko in se z nje tudi vrnil. Menda po tuje investicije, tiste iste, ki bi lahko nesrečnim dekletom prihranile omenjeno pot in ki jih ni od nikoder.

Kdo ve, morda so se celo prijavila na razpisana delovna mesta v fantomski tovarni kitajskih baterij; takrat, tik pred volitvami. Da bi bila ironija usode večja, naj bi z nič več vstajniškim potovala tudi njegova osebna asistentka, menda nekoč pomočnica negovalke v domu starostnikov, kar menda ni tako daleč od veščin snažilke ali čistilnega tehnika.

Uboga dekleta; morda so imela celo višjo izobrazbo od potrebne za omenjeno delo, vsekakor pa niso imela pravega priimka, ki bi jim namesto avtocestne piste, po kateri dnevno v obe smeri brzijo željni spodobnega življenja, namenil tisto, po kateri bi vsake toliko brzele v poslovnem razredu poljubnega letala.

Kakor koli; zgodilo se je, kar se je zgodilo. Medijem, predvsem lokalnim, ki se tako rado ustijo, da so del več desetletne tradicije in menda zraščeni z okoljem, se ni zdelo vredno na vse skupaj potrošiti niti malo črnila ali papirja. Raje so se ukvarjali z obstojem blagovne znamke ( Festival Lent), ki utrjuje njihovo lastno.

Kar je zastrašujoče, je reakcija mestnih oblasti. Če bi bila ta oblast namreč resnično protestniška, če bi vzklila in vzniknila iz ljudstva in njenih zahtev davne jeseni 2012-ega leta, bi- skupaj z nami- najprej obnemela, nato pa prosila odpuščanja. Za vse neizpolnjeno, ki na(vse)zadnje pripelje tudi do tega. Če bi razumela stisko ljudstva, bi to morda tudi njeno!

Tako pa je samo poglobila prepad med pričakovanim in izpolnjenim in si le še enkrat več nadela  plašč odtujenosti, nerazumevanja, nerazsodnosti, skratka- nadutosti. Še več: le kakšen dan za grozoto, ki se je kot šepet širila med prebivalstvom in ga dodatno navdala z občutkom brezizhodnosti, se je nič več vstajniški- kot bi se nič ne zgodilo- iz svojih soban sprehodil do Grajskega trga, kjer je v ošabnem, kvazimeščanskem, neosnobističnem slogu pozdravil udeležence Festivala prostovoljstva, tiste predstopnice socialnega podjetništva, ki jo tvori tista »civilna iniciativa«, ki ga je tudi izvolila na ta položaj in katere modus operandi ponazarja krilatica »po organizaciji- vojska, po mentaliteti- sekta«!  Še več, ponovno: v družbi damice, katere pedigre smo na teh straneh tudi že obdelali, se je povzpel na rob kletke, preurejene v priložnostni bazen, napolnjen s plastičnimi- menda relaksacijskimi- žogicami, vanj legel kot v jacuzzi, nad glavo pa se mu je bohotil napis: »(O)srečevalnik!«

Huh, usoda ima res smisel za ironijo!

V istoimenskem filmu, ki se ukvarja z ubojem irske novinarke Veronice Guerin, so nas ustvarjalci seznanili z dejstvom, da tamkajšnji slehernik ve, kje se je nahajal v trenutke njene smrti. Kako tudi ne bi?! Dogodek in posledični dvig zavesti sta pripeljala do tektonskih družbenih premikov.

Pri nas je pričakovati kaj podobnega iluzorno, saj v paketu z oblastjo zatajijo tudi mediji.

Namesto, da bi tukajšnji slehernik zahteval, da se ustvarijo pogoji, da se kaj podobnega ne bi nikoli več zgodilo, vstajniško- medijska hunta skrbi, da smo izvedeli ali nam bodo s čevapčiči stregli 9 ali 16 dni in ali bo to ob Dravi ali v parku. To so naši tektonski premiki, tako daleč nam nese.

Če ste tudi vi med tistimi, ki so videli tragikomičen »(o-ne)srečevalniški« prizor in če se ob tako izraženem klovnovstvu sprašujete ali je možno še nižje, naj mi bo dovoljeno odgovoriti vam z vstajniško krilatico: »Gremo naprej!«

V fašizem, tokrat levi, s človeškim obrazom! Bojmo se!