»Mojca Does Koblar« ali kres, Frangež in ostali prvomajski priboljški!

1

aljosa dragasPiše: Aljoša Dragaš, publicist

Najprej je stric na odru odpel- rjul, pravzaprav- vse tiste znamenite Don Mentonyjeve »NE-je«, ki si sledijo od slepiča do kolena, množica pod odrom pa mu je odobravajoče sledila. Potem pa je- najbrž mimo pričakovanj večine- zadnji »NE!« spremenil v »ŠE!« in šele takrat sem se zavzel, da je – besedilu sledeč- ni prijel za no.., ampak pi…! »Huh«, sem pomislil, »malce previdnejši bi pa moral biti, navsezadnje po prizorišču motovili njegova akademska vstajniško- županska visokost, besede- sploh tiste neprimerne- pa so lahko sila žgečkljiv material!«

A skrb je bila odveč. Že pogled na prizorišče je razblinil vsak strah v neprimernost trenutka; raja se je veselo pozibavala, pivo je teklo v potokih, ženščin neprimernost besed sploh ni motila, ravno obratno- zdelo se je, da so jih podžgale. Tudi odrske kreature so bile vse prej kakor naznanitev radostnega dogodka, imenovanega praznik dela in delavstva in ko sem zrl v t.i. pevca v pionirski- ne partizanski (!)- opravi, ki mu je družbo delala dolgonoga blondinka, odeta v isto indoktrinacijsko perje in še najbolj podobna kaki porno starleti s sredine 80-ih prejšnjega stoletja, me je prešinilo: »Debbie Does Dallas!« ali času in prostoru bolj primerno: »Mojca Does Koblar!«

Zdaj…ne vem, če je t.i. pevcu morda ime Miha, a resnično poznam malo žensk, ki v svojem otroštvu ne bi bile zaljubljene v nekoga s tem imenom. In kar je Miha v ženskem svetu, to je v moškem- Mojca! Mislim, resno: ste slišali kadar koli, da so žensk(ic)e goltale tablete zaradi kakega Igorja ali pa da si je kdo rezal žile in poetsko vzdihoval za… Branko, na primer?!

Nak, Mojca je slovenska moška obsesija št. 1, že od Kekca naprej!

Tudi podpisnik teh vrstic ima svojo, iz obdobja prvega razreda OŠ; časa, ki si ga bom ob v zvezek – in v imenu pridnosti- odtisnjenih čebelicah in zvezdicah, še najbolj zapomnil ravno po sošolki, majhni pionirki, v času prisege partijskemu aparatu sijoči ravno toliko preveč, da je bila neprimerna za na bankovec, a po drugi strani spet ne; posebej, ko pomislim na vse tiste na denarju propadle države upodobljene dosežke real-socializma, h kateremu (in h katerim) se še najbolj vrača tovarišija Luke Meseca, ki jih zdaj skrbi za homoseksualce, zdaj spet za ganđare, ki so v tako obubožani družbi, kot je naša, vsekakor prednostni problem.

Resnično, bratje in sestre, če bo kdaj demokratični socializem- in vse, kar si pod tem predstavljajo salonski levičarji tipa Violeta Tomić&Co.- pri nas resnično zavladal, je tovariš Mesec prav gotovo prvi izbor za bankovec. Ne samo zaradi brkatega videza miličniških kadetov iz Tacna, ki niso imeli milosti niti do v prvem letniku poganjajočega puha- vse pa menda zato, da jih ne bi pobiral šolski avtobus- pač pa tudi, ker so udarniki navsezadnje vedno za zgled, motivov upodobitve pa tudi ne bo manjkalo. Pa prepustimo to času.

Nazaj k Mojci; odselili so se nenadoma in brez slovesa, kot v kakem YU filmu tistega časa, kjer puste širjave bičajo slehernike še bolj kot naci škorenj partizane. Ne vem, kaj se je zgodilo z njo, zato tudi ni med prednostnimi kandidatkami, da ji ob priliki zapojem »Hej Mojca, pojdi nocoj z menoj!«, ker resnično dvomim, da bi jo prepoznal. Se mi je pa močno zdelo, da bi to rade volje storila večina obiskovalcev kresovanja, če bi se jim le ponudila ta prilika in bi z Debbie/ Mojco v fetiš pionirski opravi za trenutek ali dva zamenjali mikrofon. In to navkljub dejstvu, da pionirka Mojca iz Koblarjevega zaliva »modrca št. 5« po moji skromni šovinistični presoji na policah in v katalogih še ni in najbrž tudi ne bo iskala, je pa zato imela druge- heh, komparativne-prednosti, denimo višino odbojkarice ( bolj zabijalke,  kot podajalke) in temu primerne dolge noge, da videza pristne plavolase nedolžnosti za domovino krvaveče ukrajinske žanjice, skorajda takšne kot v nekdanjih totalitarističnih učbenikih in današnjih polizdelkih ameriške porno industrije, sploh ne omenjam.

V kakšnem drugem primeru bi lahko rahlo neprimeren opis, ki vam ga podajam, morda resnično pripisali seksizmu, nepotešenosti, politični nekorektnosti in še kaj bi se našlo- ne tudi tokrat! Vladajoča lokalna vstajniška klika, kakor tista na državnem nivoju, ki si jo je navsezadnje tudi omislila, sestavljena pretežno iz samooklicanih P.R. gurujev in podobnih, že ve s čim se raji streže ali- v ritmu zapisa- s čim se stoka fojtra.

Že res, da je vsak, ki gre na ljudsko veselico tipa kresovanje iskat modrost, obsojen na neuspeh, hkrati pa tudi drži, da ne bi smel molčati pred takšno stopnjo bebave indoktrinacije, za katero se navsezadnje skriva Samo- Denar! Obnemi človek že lahko, to je navsezadnje celo dobrodošlo, saj dokazuje, da je sposoben dojemanja, molčanje pa je že čisto druga zgodba.

Temeljna problema vsakoletnih mariborskih kresovanj sta namreč ta, da po eni strani predstavljajo uvod v serijo pomladno- poletnih enakovrednih in istopomenskih dogajanj ter da so po drugi strani vsi ti dogodki dobesedno nabiti s poceni karnevalskostjo, ki pa je spet nadvse primerna pretveza za ideološko- klanovsko pripadnost in temu primeren vpliv, ki se odraža v višini proračunskih sredstev, ki jih bodo posamezniki deležni.

Da se tudi na kulturno- ideološkem polju ne bo skorajda nič spremenilo, pridiganju o katarzi navkljub, pričajo ravno dogodki, ki so si v lokalnem okolju sledili v zadnjih dneh. Najprej so snovalci Festivala Lent povsem »naključno« kak dan pred potrjevanjem mestnega proračuna objavili, da ( nikomur potreben in docela preživet) festival bo, potem se nam je zgodilo rdeče-zvezdno kresovanje, na sam praznik (ne)dela pa nam je lokalni časnik postregel še z velikim intervjujem z nekdanjim županskim kandidatom in članom stranke »SD«, Matevžem Frangežem, ki nam je še enkrat več dal vedeti, da so »mariborska vstaje še danes svete«, saj da »so odnesle slabega župana, sedanjemu in vsem prihodnjim, pa tudi vladi in politiki pa so jasen opomin: Ne špilajte se z Mariborom.”

Huh! Po anketi istega časnika je kar 88% Mariborčanov med prazniki ostalo doma, hkrati pa je javnosti- v imenu ta iste (!)- serviral opozorilo človeka, ki je zgradil poslansko kariero na gimnazijskem spričevalu in politični primernosti in ki se odpravlja med podjetnike, zanikajoč pridobljen politični »ViP«, ki da bi lahko vplival na obseg poslov (v državi, kjer je to standard!) in opravičujoč potezo z besedami, da »je včasih treba biti malo tudi nor«!

Sicer nič hudega: Frangeževo poentiranje v vidu vrhunskega sprenevedanja je bil zgolj logičen zaključek intervjuja nabitega z nepravimi vprašanji, kar zadnje časa postaja Večerova zaščitna znamka. V njem ni bilo nič provokativnega, zgolj površinsko zbadanje, nanašajoče se na možnost(i) soodločanja in zamujene priložnosti. Da bi predsednik društva ( istomislečih) vrtal globlje, to pa ne! Namesto tega malo morje visokoletečih fraz, namenjenih nikomur; tisti, ki jih razumejo, se jim tako ali tako samo posmihajo, ostali pa jih ne znajo razvozlati!

In tu je catch!

Frangežev pravoveren intervju je ravno tisto, česar slovenska nominalna levica ne razume in zaradi česar je tako odtujena: je forma brez vsebine, je teorija brez izkušnje, je predstava za javnost, plasirana, ko je potrebno. V prilogi, PRAZNIČNI! Zato v navezi z- z njene strani kontroliranimi- dominantnimi mediji permanentno izumlja afere; trese nas zdaj ta, zdaj oni »Janšagate«! Vmes pa nam po potrebi servirajo nove obraze, vstaje in ideološko obarvane festivale. Če ste slučajno spregledali: Frangež se najprej pohvali (»lani smo rešili festival Lent«), nato poziva ( »če je potrebno pomagati za mariborsko stvar, si dajmo pomagati, ne pa poudarjati razlike med nami«) in če zanemarimo dejstvo, da se z izpraševalcem niti najmanj ne potrudita javnosti približati, kaj naj bi bila ta mitska »mariborska stvar«, tik za tem uzurpira še proteste, jih ideološko opredeli (vstaje) ter v celoti veže nase in na svojo interesno grupacijo: »upor je (lahko samo) vstaja«, »mi smo pozitivci, saj rešujemo« (Festival Lent, če nič drugega) in »naša stvar je (edina) skupna, mariborska stvar«. Ostalega ni!

Iz istega razloga Maribor in vse njegove javne prireditve ‘zgledajo enako in delujejo tako žalostno: ker so ideološki poligon samozadostnih interesnih klanov, ki jim ni mar, četudi vse implodira. Povedano konkretno: Maribor na Silvestrovo nima ognjemeta, kar je malodane civilizacijski standard ne samo starega kontinenta, ima pa ga – IN TO TOČNO OB POLNOČI (!)- na festivalu Lent ( in to kar 2, sponzorska kakopak, kdo plačuje sponzorstvo se vljudno ne sprašuje) in tudi na prvomajskem kresovanju. Pa to še ni vse: kake pol ure pred ognjemetom, bo po obdravskem zalivu odmevalo »Ruža hrvatska!«, refren znane rock balade »Mojoj majci!«! Moram priznati, da človek redkokdaj naleti na take vrste travestijo: pionirji, imenovani partizani, odeti v čepice, rutice in rdeče zvezde ter podprti z vstajniško ekipo med občinstvom, nabijajo in pozivajo k petju pesmi, ki jo je v krvavem obdobju razpada SFRJ za svojo vzel celoten hrvaški živelj, predvsem pa hrvaška ultra-nacionalistična scena. Dezorientiranost, ki bi je bil vesel vsak kronist. »Anything goes!« varianta v vsem sijaju!

Nisem še obšel zaliva, ko so prešaltali na čobansko traktorski pop- rock; odmevali so vsi tisti beli gumbi, divje jagode in zacvetele lipe, manjkala ni niti Jasmina, ki je jahala žrebe, skoraj vsak kresni Romeo pa je – sledeč pevcu- boljši polovici pritegnil, da je/ bi/ bo »jahal tebe«! Ko mi je pot prekrižal še (ne)primerno podprt mladostnik, ki bi ga skorajda odneslo tja, kamor mladci njegove vrste zadnje čase rado padajo, vpijoč »Olimpija nima za burek!«, sem se spomnil, da je prejšnji dan tudi NK MB premagal mitskega nasprotnika! Tistega, ki ga spremlja skoraj manj ljudi, kot je svoj čas z dravskega mosta viselo vstajniških Ančk.

Ko je pionirka Mojca takrat, v prvem razredu, mlečnozobo bleščala, ozaljšana s čepico in rutico, je že vedela zakaj! V nasprotju z mano, se ji namreč ni primerilo, da bi nekje založila indoktrinacijski rekvizit, zato je tudi snedla zagrebško kremno rezino, ki je bila ob prisegi servirana tisto leto. Z mojo še danes ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo: rutice nisem nikoli našel, rezino je najbrž pojedla »tovarišica« ali pa jo je odnesla domov. Za priboljšek.

Za kazen sem moral na skupinsko fotografiranje samo v nogavicah! Brez obutve.

Mojca je že vedela: samo malo priden moraš biti! Lagal sem, ko sem zapisal, da ne vem, kje je končala. Na študiju ekonomije. Kasneje menda v banki, kjer je dobila pozicijo. In denar.

Nič boljši niso Prljavo kazalište ( ki so se zgovarjali, da s himničnostjo »Ruže« nimajo nič; kakopak so pobrali denar), rocky partizanka »Mojca« ( ki z razkorakom med opravo in sporočilnostjo nima nič; kakopak je pobrala denar), varovanec rdečih buržujev (ki s politično pogojenim, »norim« podjetništvom nima nič; kakopak bo pobral denar) in vsi tisti, ki se takim pustijo »rešiti«. Kakopak bodo pobrali denar. Od vseh so bili do nas najbolj iskreni tisti, ki so nam pred približno 15-imi leti v istem obdobju voščili praznik dela s transparentom: »Saj bi vam čestitali, pa ste itak vsi brezposelni!« Mitski sovražniki, ljubljanski fani Green Dragonsi.

Tragikomičnost seveda ni v njihovem dejanju, ampak v tem, da se v 15-ih letih ni nič spremenilo in da tudi po 15-ih letih ni medijca, ki bi nas na to spomnil! Zakaj tudi bi?!

88% takih, ki si ne morejo privoščiti niti prvomajskih počitnic, je dovolj dobra baza še za kaj drugega, kakor poceni karnevalsko- ideološko indoktrinacijo, ki se v nekdanji evropski prestolnici kulture izvaja pod krinko »da ‘m’mo fsaj še to ‘meli«!

Povedano drugače: če sčasoma ustvariš 88% bolje-da-ne-napišem-česa nimaš ravno neke potrebe, da bi komur koli kar koli pojasnjeval! Pač vrtiš isto zgodbo.

In pobereš denar, kakopak.

Število komentarjev: 1
  1. re gornjemu pravi

    Veš kaj publicist avtor, bolje, da si tiho!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen