Kdor ni bister…je magister!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Poznam magistro, ki ne ve, kdo je bil Adolf Hitler. Prisežem! Diplomirala je pravo. Magistrirala tudi. Poznam magistro, ki ne ve ali je bila prej prva ali druga svetovna vojna.  Prisežem! Zbadali smo jo, da je bila prej druga; dozdeva se mi, da se ji še do danes ni čisto posvetilo. Poznam magistra, ki je svoj čas trdil, da lahko v New Yorku aktiviraš jedrsko bombo, potem pa zbežiš s podzemno. Prisežem! Ko je bil v Zagrebu, je iskal Trg Jana Belačića, ker je pač zamenjal začetnici. Do danes se mu ne sanja, da je ban vladarski naziv in ne ime. Poznam nekdanjo gimnazijko, družboslovko, ki se ji ne sanja, kaj je to dadaizem. Prisežem! Oni dan je magistrirala. Na daljavo. Zdaj dela v javni upravi in ko ni vse tako kot bi moralo biti, postane »sila neugodna«, se rado pohvali.

Zdi se mi, da je najmanj 50% Maribora tematsko diplomiralo bodisi via BRAINstorming, bodisi via BRAINwriting, kar pa naj nikar ne čudi- po raziskavi, ki jo je že pred časom opravila Večerova novinarka Urška Kereži, na »prostem trgu« operirajo vsaj tri »profesionalne« pisarke diplomskih nalog, ki vam koncept, izvedbo, zagovor in način plačila predstavijo tako »usput«, na kavi v »kafiču« blizu poljubne »fakultete«! BRAINwashing je v ceno 500 EUR vkalkuliran in predstavlja logičen zaključek izobraževalnega procesa, študij imenovanega, katerega neželeni in srž razkrivajoči stranski učinek je tudi, da se bodoči diplomanti vseskozi naslavljajo s »sošolec«. Kot bi šlo za dopolnilni pouk, mater!

Najhuje je, da imajo tiste vrste delodajalci, ki pričakujejo, da boste v imenu skupnega dobrega na delovnem mestu pustili dušo in telo, oni pa vam bodo seveda zagotovili ves blišč (in bedo) korporativne kulture, take male- v praksi izurjene- totalitariste radi! Umestijo jih v kako kadrovsko službo, zato se vam kaj lahko zgodi, da boste  morali s svojo razgledanostjo, omiko in oliko ter onim, kar vam je bilo položeno v zibko, k takim na razgovor za delo, kjer vas bodo “prijazno” povprašali, kje vidite podjetje, sebe v njem in kako ga narediti boljšega, VSE pa -seveda in kakopak- ZASTONJ, saj vam mora biti že v startu jasno, da ste v podrejenem položaju in čeravno se nikakor ne boste mogli znebiti občutka, da jih večina misli, da je Dostojevski vodka, vas bodo s tistim značilnim blago neumnim telečjim pogledom ter zaigrano naivno zvedavostjo navsezadnje mrtvo hladno potunkali globlje v brezposelnost, saj boste zanje predstavljali zgolj grožnjo. Razkritja, dvojne morale, soočenja z lastno ne-sposobnostjo. In nič ni hujšega kakor soočenje z resnico. Ta te išče, najde, raztrga in sesuje.

In tu je catch, tu je jedro zmote v primeru medijske obravnave razkritja plagiatorstva Klavdije Markež, ministrice z malodane najkrajšim mandatom. Ne v tem, da je šlo za plagiat, niti v tem, da bi si s prepisom vsebine zaključnega dela nižje stopnje skorajda zagotovila izobrazbo višje stopnje. Ampak v dejstvu, da so temelji segmenta, ki bi moral biti temelj za ustvarjanje novega, pravičnejšega, naprednega tako nepravični, neustvarjalni, naduti, arogantni, brez empatije – z eno besedo: GNILI- da jih kot take sploh ne bi smeli imenovati, kaj šele dojemati!

Ko je namreč Markeževa odletela, še preden je pristala, je znova dokazala, da cilj opravičuje sredstvo. Ni bila prva plagiatorka. In ne bo zadnja. Včasih je bil to šport. V Kumrovcu, denimo. Ali pa na poljubni lokalni izpostavi, kjer so inženirje družbenih struktur štancali kot po tekočem traku. Čez čas se je najbrž sploh nihče več ne bo spomnil. In manevrirala bo naprej. Kot bo njena predhodnica Stanka Setnikar Cankar in vsi zaslužkarji iz univerzitetno intelektualne sfere, katerih »svetovanja« so si najbrž tudi podobna kot jajce jajcu in katerih delovni vložek se lahko glede na iztrženo/ pridobljeno popolnoma primerja le s tistim tako osovraženih tajkunov.

Kar je kronski dokaz, da slovenska politika že kakih 20 let ne ve prav, kaj bi s šolstvom, še manj s športom in znanostjo. Hvala bogu, da to vedo vsaj športniki in znanstveniki, na našo veliko nesrečo pa malo manj tudi šolniki. Ti so že pred leti sprejeli pokvarjeno igro oblastnikov, ki so si v strahu pred negativno statistiko in zaradi izboljšanja makroekonomskih kazalcev omislili vsa mogoča dodatna izobraževanja, katerih končni izkupiček so diplomirane blagajničarke in izobraženci iz uvodnega sestavka, med katerimi poteka boj- kaj boj, mesarsko klanje- za sorodstveno prijateljsko »prosto delovno mesto« v javni upravi, pa če boš do konca življenja res samo še fikus, goba, pa tudi Gregor Samsa, če bo nanesla usoda.

Hočem reči- če si poslal nekaj (deset) tisoč ljudi na »študij«, ker si jih s tem brisal iz evidence brezposelnih, nisi pa jim po koncu slednjega tudi zagotovil delovnega mesta, si jim navsezadnje na njihovem osebnem primeru samo ponazoril kako deluje sistem, kaj zahteva in koga potrebuje in hoče! In naš sistem- bratje in sestre- ne deluje na principih »kulture znanja«, ampak na principih »kulture sošolcev«; ne spodbuja tekmovalnosti, ampak uslužnost; ne izlušči, ampak zmelje; ne nagradi, ampak pavšalno ocenjuje; namesto, da bi te pripravil na skok v globino, na vznemirljiv potop v neznano, te zvleče v plitvino, kjer se na koncu scvreš in posušiš kot zvezda. Rdeča ali morska, ni neke razlike.

In plagiatorska ministrica je njegov ultimativni dokaz, naslovna skovanka s spletnih omrežij pa samo družbeni odziv na tako početje.

Slovenska nominalno leva politika- na čelu z »novim obrazom«, kajpada, ki mu je oranje po šolniško- proračunskem polju tudi prostočasna dejavnost- je tako vstopila v tisto fazo absurdnosti in samopomilovanja, ki ljudem priskuti celo zgražanje, saj se je po potrebi pripravljena celo degradirati. Sama. Kopernikanski obrat na slabše, huh.

Dosegla in hkrati tudi presegla je stopnjo imenovano kopija kopij, tako značilno za spektakelsko, brezkrvno, neodzivno, anemično družbo, ki postane sama sebi namen,

dokler nazadnje ne doživi žalostnega konca in implodira, se sesede sama vase.

Koliko prej, toliko bolje!