Kaj že praznujemo?

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Pred dnevi so me facebook prijatelji opozarjali, da zadeve niso tako preproste, kot se meni zdijo.  Da obstaja več kategorij, v katere je mogoče uvrstiti razloge, zaradi katerih so ljudje odšli v partizane. Moja teza, ki jo navajam spodaj, seveda ni teza o vseh mogočih razlogih, ki bi jih človek lahko imel, čeprav sem prepričan, da je vse razloge mogoče uvrstiti v eno spodaj navedenih štirih kategorij, moja teza je, da si pri razmisleku o tem, zakaj in kdaj smiselno praznovati nek dogodek ali zaporedje dogodkov kot praznik v neki nacionalni državi, lahko pomagamo s postopnim in premišljenim izločanjem spodaj navedenih razlogov, dokler ne pridemo do edinega razloga, ki lahko predstavlja podlago za smiselno praznovanje. In zadeve so, v nasprotju s tem, kar trde moji prijatelji, seveda vsi tako ali drugače »kontaminirani« z družinskimi mitologijami (saj ne, da teh nimamo »desničarji«)sila preproste: med partizane si šel, če 1. so te na silo rekrutirali, 2. če si šel pit v gozd in razgrajat po vaseh brez ideoloških prepričanj, 3. če si šel v gozd in razgrajat po vaseh zaradi ideoloških prepričanj, (npr. če si bil prepričani komunist) – ali če si bil 4. (krščanski – zgodovinsko kontingentno dejstvo) domoljub/socialist. Ljudi, ki so jih na silo rekrutirali, ne rabimo slaviti, lahko jih pomilujemo, obžalujemo, ker so zato izgubili mlada življenja, zapravili mladost. Ljudi, ki so šli pit in razgrajat, najsi bo iz objestnosti ali iz ideoloških prepričanj, ne rabimo slaviti kot primera narodne zavesti, ki je gnala narodnoosvobodilni boj. Ostanejo nam naivni krščanski socialisti, katerih dejanja je mogoče opravičevati kot dejanja Boenhofferja, saj je upiranje veliko premočnemu okupatorju na gverilski način precej nesmiselno in neodgovorno do svojih družin. Ti so lahko edini smiselni temelj današnjega praznika.

Zanimivo, da mi je danes eden tistih ljudi, ki pogosto radi izražajo skepticizem do tega, ali je potrebno, da ima Slovenija vojsko, češ, kdor nas hoče napasti, nas tako lahko uniči ali se nas pa usmili, dejal, da se ni bilo nesmiselno gverilsko upirati veliko premočnemu nemškemu okupatorju, s čimer je branil smiselnost praznovanja gverilskega upora, ki mu zaradi (krščanskih) domoljubov/socialistov smiselno pravimo »narodnoosvobodilni boj« kot neke vrednote, ki naj jo kot nacionalna država postavljamo na piedestal vrednot. Ideološka prepričanja ali objestnost, ob premoči nemške vojske v tedanjem času se je bilo spuščati v gverilske boje neodgovorno ne le do lastnih življenj, ampak tudi ali še zlasti do družin, ki so jih gverilski borci, ki so odhajali v gozdove, pustili za seboj. Junaki, dajali so zgled vsem ljudem, da smo na koncu premagali sovraga. Kako že? Mar nismo premajhni, da bi se nam bilo smiselno komurkoli upirati, še zlasti silam kot so Nemci?

Ta praznik je, dragi moji, še posebej v luči dejstva, da so nad njim najbolj navdušeni tisti, ki so bolj kot domoljubi »internacionalisti«, kot so bili internacionalisti tisti partizani ki so se šli gverilo iz ideoloških prepričanj, pa že po definiciji niso branili »slovenskega naroda«, navadna »šarada«. Praznovanje srčnosti, a naivnosti, preko te naivnosti pa velikanske škode za slovenski narod, ki je nastala kot posledica odločitev na podlagi omenjene naivnosti., v primeru »krščanskih domoljubov/socialistov«. Navsezadnje nas vse to niti ne bi smelo kaj preveč čuditi: »poganska« ljudstva so od nekdaj izjemno cenila »mitologijo«, zato jih judaizem in krščanstvo tudi od nekdaj motita, ker razbijata pojmovni in teoretski okvir za formiranje mitov…