»Tovariš(ijs)ki kapital vam da kriiiiila!«

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Na prelomu leta, desetletja, stoletja in tisočletja se je dalo imenitno ponorčevati iz obupnih hrvaških poskusov prebiti se na turistične pozicije, ki so jih dosegali pred balkansko morijo, pri čemer je bilo z vidika oblasti prednostno oživiti in pospešiti t.i. zunaj-hotelsko potrošnjo.

Resnično, bratje in sestre, v življenju redkokdaj vidiš kaj bolj bizarnega od jadranskih poletnih maškarad tistega časa, še posebej, če so se te odvijale v Dalmaciji, kamor praviloma tradicijsko v tem letnem času ne sodijo. Vsi tisti upravljalci avtobusov in težke mehanizacije, ki vam tako mimogrede omenijo, da imajo ravno tisti en apartma viška (beri: nezasedenega); vse tiste »v črno« odete ženske sorodnice prej omenjenih, ki rintajo po nerodovitnih poljih in vam ga kasneje »na črno« tudi oddajo; vsi tisti prodajalci sladoleda in natakarji, ki jim na 30+ tako zelo ni do ničesar ( bodimo fer, komu bi pa bilo?!); vsi tisti ribiči, katerih barke in ribiška oprema so (pre)živele predolgo in vsa tista mladina, ki bi bila najraje še uro dlje na plaži ali pa kaki večerni nogometni tekmi….vse to se je tistega lepega dne- praviloma, ko se je praznovalo poljubno zaščitništvo mesta ali pa kar tako, po žrebu- našemilo in frapiranim Poljakom, Čehom in vzhodnim Nemcem zaigralo čisti, pristni, neolepšani, ulični maskenball.

V roku nekaj ur so tako Stipe, Ive in Ante postali mornar Popeye, Capitan Nemo in Gusar Sinjebradi in tistim, ki so še pred kratkim preplačali lokalno oljčno olje- kakopak najboljše na svetu- polito na v Pacifiku ulovljene ribe, aranžirane na »Jadranski Biser« ribji plošči, dali vedeti, da to ni najhuje, kar jih lahko doleti. Iz bližnjega, na hitro in nerodno zbitega odra je nabijal kak’ Jasmin Stavros in če ste bili iz štajerskega ali pač vzhodnoslovenskega konca, ste se tem ritmom praviloma tudi predali.

OK, ni panike, jadranska obala pač velja za najlepšo v Evropi in eno najlepših na svetu, zalivčkov za Adame in Eve željnih ne manjka, prav tako otočja ne in miru ter oddiha hrepeneči Evropejci bi pogoltnili še kaj hujšega. Tisti časi so – hvala nekomu- zdaj nepovratno mimo in tudi turistična dejavnost je našla tržne niše, se umestila sama po sebi.

Kar pa ne pomeni, da enako velja tudi za Štajersko, posebej njeno t.i. metropolo.

Na uvodoma omenjeno sem se spomnil, ko sem iz varne daljave spremljal manevre lokalne medijske mašinerije, ki je iz najave zanemarljive letališke povezave malodane naredila dogodek leta. Če ste morda spregledali: medijski trubadurji so (raz)trobili olepšano vest,

da drugo največje slovensko mesto dobiva redno letalsko povezavo, ki jo bo za nameček izvajal državni letalski prevoznik, »znamenita« Adria Airways. »Potrjeno!«, je kričalo iz tiskanih medijev, »Priložnost, ki je ne smemo zamuditi!« je donelo iz zvočnikov, svoje pa je dodal še zmeraj presenečenj polni nič več vstajniški župan, ki itak daje vtis, da se nenehno nahaja nekje v orbiti, zato bi mu morale biti letalske zgode in nezgode po logiki bližje, bolj razumljive, huh! »Na zemljevid resne letalske ponudbe prihaja Maribor pozno, a prostora za razvoj je veliko, okoliška konkurenca pa je pri tem že omejena.«, je butnil. In ostal živ.

Zdaj….na tem mestu ne bi pisal o nebulozah, ki jih dominantni mediji spretno in povsem pričakovano zamolčijo. Ne bi pisal o tem, da tri mesece trajajoča povezava ni redna, pač pa sezonska, niti o tem, da obnovljeno letališče še ni novo in obratno. Še manj o samoupravnem socializmu, ki se via vstajniška garnitura izobliči v čisti neoliberalizem, kaj šele, da taka vrsta obnove take vrste letališča najbrž niti približno ne stane nekaj 100 mio GBP.

Povsem dobro- celo iz lastnih izkušenj, heh- vem, da pol ure vožnje z vlakom ni enako kot ura in da nadkriti železniški peron še ni lastna železniška postaja, ki naj bi jo imelo letališče.

Tega, da v bližini Maribora- na razdalji, ki jo je moč prečkati v približno enakem času kot tisto med »londonskim« letališčem in Londonom- raste sodoben, mednarodni letališki kompleks, preko katerega naj bi promet v višini 5-7 mio potnikov stekel konec prihodnjega leta in ki ga soupravlja skupen hrvaško- francosko- arabski kapital, še omenil ne bom.

A ni župan- ki se je prav te dni z »županom v senci« zapletel v novi potencialni NPU škandal, ki je slednjemu, tako srednješolsko izobraženemu, za »svetovanje« prinesel skoraj 4 tisočake mesečno- nekaj lamentiral o kokurenčnih prednostih?!

Kdo bo, če ne sociolog in koga briga, če bomo imeli regijsko vozlišče z medcelinskimi povezavami, ki ga nameravajo ustvariti pri tam nekih »Qatar Airways«, pred nosom?!.

Če že koga- vse omenjeno se izvaja prav v deželi uvodoma omenjenih maškarad!!

Mi…mi smo našo šele dobili. Ne deželo, maškarado!

Pravzaprav nam jo je servirala post-vstajniška oblast; tako na lokalnem, kakor državnem nivoju. Zato sem pravzaprav rahlo razočaran, če ne celo jezen, ker Maribor svojega londonskega letališkega dvojčka ne bo našel v Lutonu, kakor je bilo sprva napovedano.

Predstavljajte si promotivni let na relaciji Luton- Maribor in pozitivno presenečene predstavnike mesta, ki ga Angleži zdaj že skoraj tradicionalno uvrščajo na vrh v kategoriji najgršega, najbolj zanemarjenega, najbolj nepriljubljenega otoškega mesta.

En sprehod via GOSPOSKA, kjer- kakšna ironija usode- v nekaj na hitro oddanih prostorih propadlih in zaprtih prodajaln KRALJUJE TOVARIŠIJA in počutili bi se odrešene. Vseh kompleksov bi se znebili v pičle pol ure, kolikor traja pot od letališča, ki nima niti varovanega parkirišča, do središča mesta, za katerega ( tako vstajniki) »obstaja nevarnost, da se ga polastijo meščani; se v njem oblikuje meščanstvo«!

Huh, mesto brez meščanstva; to bi še domovino »Das Kapitala« vrglo na rit!

Lahko bi se šli kolektivno psihoterapijo, uspeh zagotovljen!

Tudi promocija ne bi bila zahtevna, vsaj po videnem/ doživetem sodeč ne! Kruh &sol dobrodošlice sta preživeta, passe, na pisti pa bi tako- v slogu Popaja Stipeta, Capitana Ive in Sinjebradega Ante z začetka zgodbe- stali stebri prenovljenega, katarzičnega Maribora v liku in delu tukajšnjih mega brandov, ki pravzaprav temeljijo na karnevalskosti: Festivala Lent, občinskega vodstva, na čelu s svetovalci ter nečakinjo tistega nesrečnega pisatelja, sicer predlagatelja županske kandidature, ki se je nikakor ni mogel spomniti in znamenite kafenave, očitnega primera »sožitja«, v katere hladilniku so oni dan našli ovčjo glavo brez telesa.

GoGo na rolki, ženska z irokezo in skelet ovčje glave- zagotovljeno dobiten simbolizem!

Prvi kot znamenje večne študentske razposajenosti; nebrzdane karnevalskosti, zavite v celofan kulture; bližje & ceneje od Mallorce/ Ibize in bolj sodobno od »very their« Petra Pana; »most welcomed« vsi, ki nočete odrasti. Permanentne mokre sanje na proračunske stroške, heh.

Druga kot znamenje, da tudi punkerji lahko izvajajo oblast; sploh, če imajo prave (z)veze.

Če hočeš poleteti z Lutona itak moraš skozi CamdenTown in vsaj v tem londonskem predelu punka ne manjka, huh. Najbrž bi mislili, da so »back home«, da sploh niso odrinili, vzleteli; MB sociala je pristna, malodane »trendy«, manjkata samo še brata Trotter, Dave in Rodney, uncle Albertov, ki se spomnijo več kot se jim je v resnici zgodilo, imamo pa itak že tu preveč.

Ostane še malodane totemska glava nesrečne ovce, katere telesa nikoli niso našli ali pa je že stokrat prebavljeno. Pač zlahka nalezljiva lokalna politična simbolika. Za oFce gre. Zares.

Menda ti da RedBull kriiiila.

Tovariš(ijs)ki, sindikal(istič)ni kapital tudi. Pa makar za 3 mesece.

Politika(ntstvo) znese. Zmeraj. Zares.