»Nič nas ni strah, če so smučarji z nami!«

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Da iz slovenskega snežnega neurja (novega) stoletja ne bo ravno dosti, nisem pomislil šele, ko se je silovitost sprevrgla v jalovost, niti ne, ko so se »naši« mediji- popolnoma v skladu z ameriško vadnico- šli reprizo ustvarjanja množične histerije: »Snowmaggedon«.

Zakaj so temu pristopu pri obravnavi vremenske motnje bolj mile zime podlegli, ni tako težko ugotoviti: 1.) »naši« mediji sploh niso naši, vsaj velika večina ne! POP TV, ki je (ponovno) prednjačil, je denimo v ameriški lasti, vse komercialne tv in radijske postaje pa so itak poceni kopije istovrstnih zahodnih, če ne že kar kopije kopij 2.) resnično naša RTV tudi ni naša, ampak je že desetletja servis privilegirane elite, kar pomeni, da jo bolj skrbi ustvarjanje privida pluralnosti, kar spet posledično pomeni, da mora biti karseda podobna zasebnim

3.) končni prejemnik je od vseh teh poceni trikov že tako utrujen, da se na vse te »vedno, vselej in povsod« dominantne medije enostavno požvižga in jih upošteva šele, ko je res nuja!

In tu je catch: če nuje ni, jo je pač treba ustvariti!

Zato smo bili še enkrat več priča tragikomičnim prispevkom na meji gledljivosti, v katerih so novinarske vajence kot za šalo premetavale vse tiste burje in meteži, kar pa jih tako mlade in polne zanosa niti najmanj ni motilo, saj so vse po vrsti, na katere so pri tam nekih 145 km/h pač naleteli, (dodatno) morili z najbolj neumnim možnim vprašanjem: »Kako se počutite?!«

Namesto, da bi se bodoči cvet slovenskega novinarstva družno in z vsemi močmi uprl vsaj do te mere, da bi izsilil ukinitev najbolj prefinjene oblike kontrole nad vsebino informacije, kar jih sodobna, demokratična Evropa pozna ( »avtorski honorar«), mladi izobraženci – tipičen brezhrbtenični produkt sodobne, z mediji zasužnjene družbe- raje oboroženi z mikrofoni in tresoč se od mraza postopajo po privozih k obvoznicam, nadvozih nad avtocestami ali pač železniškimi razcepi ter v pozibavajoče se kamere in naprej v eter recitirajo vnaprej pripravljene tekste ( neka Špela je v kar dve kameri s primerno plansko umeščenim plugom z vklopljenimi »rdeči alarm« rotacijskimi lučmi sredi najhujšega meteža nabijala o tem, da »sneži pa še ne«), vse pa zato, da bi zavaljenim na kavčih pred tv ekrani po- in do-kazali, da je zasneženi vlak res tak zaradi snega ali pač, da zunaj še zmeraj »pada« in ker je to rekel Brane Gregorčič »je« in »bo snežilo«, čeravno bi slednji ta-isto izvedeli, če bi stegnili vrat preko rame v levo ali pač desno, vsekakor pa v smeri prvega okna, če se jim že ne ljubi vstati in – Bog ne daj- stopiti na plano in pogledati v nebo.

Zakaj si, torej, varuhi sistema na vse pretege skušajo prepričati nas, da jih tako zelo skrbi?!

Kontradiktorno- ravno zato, ker jih sicer ne! Ker jih ne skrbi za vse tisto, za kar bi jih moralo; ker ne ukrepajo takrat, ko bi morali in obratno- ker z ukrepi pretiravajo, ko ni potrebno.

Ker so pasivni, ko želimo in pričakujemo akcijo in pretirano aktivni, ko je ne.

Eden takih primerov pretirane aktivnosti je ravno tako vezan na sneg, še bolj na oblast.

Pravzaprav- ni je oblasti, ki bi bila tako vezana na sneg, kot je naša. Ta že od nekdaj ve, kako se prikupiti ljudem; kako ter kaj poudariti, da se bodo počutili dobro in zadovoljno in ker pač predstavlja kontinuiteto, bi bilo hkrati iluzorno pričakovati, da bo odstopila od znanih, preizkušenih vzorcev. Da se pri tem vsakokrat ne bi preveč razkrila, nam jih slednja servira preko herojev in slovenski heroji so- smučarji. Resnično, malo je oblasti, ki so si kontinuiteto vladanja zagotovile via smučanje, ki je- že izvedbeno gledano- strogo individualen šport. Četudi smučaš v paru ali skupini- smučaš sam. »Live together, Die alone« v pravem pomenu in sodoben potrošnik nadvse ljubi simuliran občutek  lastnega, samostojnega odločanja; ergo- navidezne svobode. Tu si posameznik in oblast podata roki in tu je slovenskim silam kontinuitete – tudi zaradi geografskih danosti- tako rekoč padla sekira v med.

Tudi preko snega in smučanja so si zagotovile lastno državo in oblast, zdaj pa se trudijo tam tudi ostati. Samo poglejmo v bližnjo preteklost in nekdanjo skupno državo: drugi so se podržavljali in demokratizirali na (nasilnih) stadionih, mi na smučiščih. Drugi so (s)pozna(va)li brutalnost in kalašnjikove paravojaških enot v vidu Delij in Grobarjev, mi pa Elan, Rossignol in Ray Ban v vidu Križaja in vražjih Slovenk. Drugi so se kitili z glavami krivovercev, mi pa z olimpijskimi kolajnami in tako naprej vse do faze bridke streznitve, ko smo ob finančnem kolapsu države spozna(va)li, da je slednja za reševanje platform za lastno družbeno- politično promocijo pripravljena porabiti na desetine proračunskih milijonov.

Da se s to prakso ne namerava kar tako prekiniti, nam je dokazala, heh, prav t.i. vstajniška oblast. Najprej je v »reševanje« pohorskega turizma- ki ga je pomotoma, a hkrati pravilno poimenovala »reševanje ŠC Pohorja« (beri: zasebnega kapitala) – z raznimi mahinacijami prispevala nadaljnja 2 mio proračunskih EUR, zdaj pa v pomanjkanju otipljivih rezultatov za potrebe lastne promocije izkoristila še someščana, svetovnega prvaka v (še zmeraj) obrobnem smučarskem krosu in v nekaj sto glavi množici, ki se je na MB trgu vseh trgov zbrala, da bi počastila uspeh, videla vsaj nekajkrat toliko ljudi. Kot na vstajah, navsezadnje.

Kako tudi ne bi?

PR sil kontinuitete je življenjsko odvisen tako od snežnih razmer, kakor snežnih herojev, pa čeravno so slednji zgolj še »One (Wo)Man Band«; posledica volje in odrekanja (staršev), ne pa odgovorne države in čeravno jih prav narava (odnosov) potem prva postavi na laž.

A koga to briga; važno je, da sneg zrcali moč dvojne oblastniške funkcije: najprej nas z njim strašijo, potem pa pričakujejo, da bomo peli »Nič nas ni strah, če so smučarji z nami!«

V režiji dominantnih medijev, kakopak!