Od centra Sava do Murgle centra: Ciril Ribičič bi sedaj izigraval demokrata, a bil je vedno “potrčko” preračunljivega Kučana

Včeraj smo na Politikis.si že omenili, da se bo srečanje ob 25. obletnici odhoda slovenskih delegatov s 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu, ki je pomenil začetek razpada Jugoslavije, zgodilo v četrtek. Srečanje bo organiziral takratni, zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije Ciril Ribičič. Kaj natančno se je dogajalo na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, 20. – 22. januarja 1990, pa je popisal že publicist Dejan Kaloh, v svoji razprodani knjigi Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi.

»Počakajte še malo. Saj se ne mudi. Bomo že šli.«

Milan Kučan, 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije, 20. – 22. januar 1990

Na zadnjem kongresu komunistov Jugoslavije v Beogradu, v znamenitem centru “Sava”, je Milan Kučan bolj kot drugi omahoval, ali naj ga slovenska delegacija protestno zapusti  in za sabo poruši partijske mostove ali pa naj se še nekaj časa pogaja z nepopustljivim zveznim vodstvom. Slovenski komunisti s Kučanom na čelu in novim predsednikom CK ZKS Cirilom Ribičičem so na kongresu zagovarjali stališče, da so v prvi vrsti dolžni upoštevati interese slovenskega naroda. Predlagali so številne reforme in preobrazbo ZKJ, kar s strani večine ni bilo sprejeto, zaradi česar so kongres naposled le zapustili. Za njimi so kongres zapustili še hrvaški komunisti, ker je de facto pomenilo razpad ZKJ.

Javni ukaz za odhod iz dvorane je dal dr. Ciril Ribičič in ne Milan Kučan, ki je mencal in mencal, da se je tretji razpravni dan prevesil že v četrtega in okoli ene ure zjutraj je dokončno padla odločitev – slovenski komunisti odhajajo iz centra Sava. Seveda Ribičič takšne odločitve ni sprejel brez Kučanovega soglasja, ki pa je očitno prišlo z veliko zamudo, zaradi Kučanove pregovorne sentimentalnosti do partije in Jugoslavije.

A Kučan je pri tem »velikem razkolu« v jugoslovanski komunistični partiji igral tudi zelo preračunljivo politično igro. Slovenski komunisti so odhod iz 14. kongresa ZKJ izkoristili tudi oz. predvsem za predvolilne potrebe, saj so jih v Sloveniji aprila čakale prve povojne demokratične in večstrankarske volitve.  Če kongresa ne bi zapustili, bi na volitvah prav gotovo izgubili še nekaj debelih procentov, hkrati pa so se taktično na konferenci ZKS februarja 1990 preimenovali v Stranko demokratične prenove. Sekretarka ZKS – SDP je ostala »jokica« Sonja Lokar, ki je takrat o Kučanu dejala, da je »zelo dober in šolan marksist«. Čez dva meseca je ta taisti marksist prvič postal predsednik, takrat še predsedstva Republike Slovenije ter kasneje še dvakrat predsednik samostojne Republike Slovenije. Dolgih 12 let je Sloveniji torej predsedoval – tako komunisti med seboj – rdeči marksist Kučan.

»Poslovil sem se od predsednika (Milana) Pančevskega, kar tam za mizo delovnega predsedstva. Ko sem mu dal roko, je bil zelo presenečen in me je vprašal, kam gremo. Odgovoril sem mu, da zapuščamo kongres; občutek sem imel, da je pravzaprav šele takrat v celoti dojel, kaj je Ciril Ribičič pravzaprav povedal.«

 Milan Kučan, 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije, 20. – 22. januar 1990

Dogajanje v zgodnjih jutranjih urah 23. januarja 1990. Ob odhodu slovenskih komunistov iz 14. kongresa ZKJ se je Milan Kučan še moral posloviti od svojega kolega Pančevskega, zadnjega predsednika predsedstva CK ZKJ, predtem šefa makedonske partije. Pomenljivo je seveda bilo, da se je od Pančevskega poslovil Kučan, ne pa Ribičič kot takratni uradni šef slovenske partije. To je bil lep pokazatelj, da je Kučan vedno bil tisti vrhovni boter iz ozadja, ki je sprejemal vse ključne odločitve. Tak sistem je Kučan izjaval tudi po osamosvojitvi Slovenije, ne glede na to, kdo je bil uradni prvi človek na izvršilni funkciji v državi. Bila je le ena izjema, ki ni nikoli poslušala Kučanovega diktata iz ozadja. Ime ji je bilo Janez Janša.

Foto: reporter.si