V deželi slepih je enooki kralj!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Malokatera objava rezultatov neke raziskave je zadnje čase dvignila toliko prahu (in prahu se je, vsaj kar se tega tiče, res nabralo), kot tista o branju in nakupovanju knjig v Sloveniji. Nemalo razprav je vzbudila, razpisali so se uredniki dominantnih medijev, žarelo je tudi na spletnih družbenih omrežjih pa vendar je večina spregledala morda celo bistveno- podobno raziskavo so skoraj hkrati opravljali tudi na Hrvaškem, tudi objava rezultatov je časovno tako rekoč sovpadala.

Žal pa to ni bilo edino; sovpadali so tudi rezultati, ki so – milo rečeno- porazni.

V obeh državah, za obe družbi. Z majhno, a pomembno razliko, o kateri pa več kasneje.

V kratkem- v obeh državah NE bere ogromno ljudi (razpon sega tja do 50% populacije, pri čemer je, vsaj kar se Slovenije tiče, porazno, da se med aktivne bralce ne uvršča kar tretjina univerzitetno izobraženih ljudi), v obeh se ne morejo ravno pohvaliti s prodajo (šokanten je podatek, da na Hrvaškem, kjer celo sredstva javnega prevoza nosijo imena pomembnih ustvarjalcev ( v srednji Dalmaciji denimo pluje trajekt Tin Ujević, ipd.), prodajo samo 10 izvodov poezije in to NA LETNI RAVNI) in v obeh založniki nestrpno pričakujejo praznični čas, ki pospeši prodajo, kar spet ni nezanemarljiv podatek, saj razgalja stopnjo osebne in družbene empatije.

Ne spomnim se več, kdo je zapisal, da nikoli zares ne moremo vedeti, kaj je in bo vplivalo na naše naslednje dejanje ali vedenje, mislim pa, da ga je kot posvetilo v uvodu svojega znamenitega romana potem zapisala Zadie Smith, ki je za svoj debitantski »Beli zobje« na(vse)zadnje prejela še Pulitzerja. Gre za ponazoritev enkratnosti, neponovljivosti, unikatnosti in kompleksnosti življenja kot takega, Smithova pa ga je- med drugim- nadgradila z večno asociacijo na odtis ugriza, ki boli in opominja še dolgo. In ko ugriznejo beli zobje, je kaj za videti!

O tem sem razmišljal, ko sem na enem primestnih MB avtobusov opazoval t.i. gadget generacijo.

Ob cijazenju po razritem cestovju, v le še enem izmed svojih faznih obnavljanj več, ni bilo težko ugotoviti, da je ravno »razkošje mobilne telefonije« tisto, kar daje mladim neko utvaro, da so povezani s svetom; da so del naprednega, ustvarjajočega, razvijajočega se sveta, ne pa zanikrnega mesta, katerega propadli proizvodni obrati, prazne prodajalne in vedno tanjše denarnice so samo kulisa nečesa, s čimer se srečajo na poti »od do«; dokler se še. Če je še pred kakimi 10 leti veljalo, da je knjiga najboljša sopotnica ali pa vsaj idealna iztočnica za pogovor (hkrati pogosto tudi vstopnica za svet filma) in smo jo videvali na vseh (pri- in med-) mestnih avtobusih ter vlakih, jo danes v taki vlogi srečamo še zelo redko. Kako tudi bi; knjiga že dolgo več ne velja za (edini) vir modrosti, prepočasi obnavljajoči se avtobusni vozni park in desetletja stare vlakovne garniture pa dobrodošle le, če so del »oblaka«, v katerem je lepši svet samo dve tipki vstran. Zakaj bi razmišljali, kako nedojemljivo je, da slovenske železnice tudi v 3. tisočletju za relacijo MB-KP zahtevajo 5 ur vašega življenja, ko pa vas nemške v tem času prepeljejo iz Muenchena v London, za nameček deloma tudi pod morjem, o kvaliteti storitve pa raje ne bi! Ravnatelji in profesorice matematike so v takih zgodbah bolj popestritveni faktor, navsezadnje lahko knjigo, če se vam ravno zahoče, »downloadate« mimogrede.

Drugo, kar bode v oči, je naša elita, ki je s svojim trendsetterskim pristopom popolnoma razvrednotila pomen knjig in branja! Ko so bralne navade »in«, tudi knjižnih moljev ne manjka: spomnite se samo Toneta Vogrinca, ki se je v enem novinarskih prispevkov pohvalil, da trenutno bere več knjig.

Podobne modele je na laž postavil večkrat mednarodno nagrajeni hrvaški pisatelj Miljenko Jergović: »Ker nisem shizofrenik«, je dejal, »trenutno berem samo eno knjigo!« Medvedja usluga knjigi je bilo javno hvalisanje z bralnimi navadami in posledično razgledanostjo, ki so se ga šle elite na EX-YU področju; ker jim v paketu nista šli ne ekonomija, ne pravosodje, se je ljudstvo od njih skušalo distancirati tudi na tak način. Da tega, da jim je to povzročilo še nezmožnost nagraditi se z dobrim branjem, niti ne omenjamo.

Zadnje, a nikakor ne nepomembno, je dejstvo, da so se ljudje – če je verjeti hrvaškemu dopisniku enega dominantnih medijev- na (duhovno) krizo odzvali z ustanavljanjem bralnih klubov. Samo v Zagrebu se jih je v kratkem času ustanovilo kakih 30! Pa ne, da jih pri nas nimamo- v Mariboru imamo- ob znameniti Bukvarni- kar nekaj knjižnih antikvariatov, ki služijo tudi kot priročne čitalnice.

Problem je v tem, ker nova- vstajniška, da ne bo pomote- oblast ukinja celo subvencije za javna dela, skozi katera je shajala marsikatera ustanova take vrste. Kar nas nujno navede na vprašanje: kakšna je oblast, ki se človeka- družbe boji do te mere, da mu onemogoča branje?!

Za odgovor ni treba daleč- sekvenca zlatopalmovskega »Fahrenheita 911« bo zadostovala: oblast, ki se boji bralnih klubov, je oblast, ki se boji lastnih, razmišljujočih, kritičnih državljanov. Olepšave na stran; oblast, ki v ljudeh, ki želijo brati- torej: VEDETI- vidi potencialne teroriste, nevarne sistemu, je- TOTALITARNA!

Ob eliti, ki se hvali, da bere preveč, bere pa shizofreno, ob ljudstvu, ki se mu z vrsto »nujnih« vladnih intervencij želi onemogočiti še branje/ vedenje, ob eksploziji brutalno- banalne javne komunikacije ter ob skorajda vsesplošni funkcionalni nepismenosti, je najbrž napočil čas za novo interpretacijo znamenite misli našega znamenitega prednika! Lahko bi glasila takole:

»Narod si bo pisal sodbo sam! Pa jo bo znal tudi prebrati?! In če, kako jo bo potem interpretiral?!«

Pa ne, da namigujem na znameniti sodni proces proti nekdanjemu vodji (o)pozicije.

Pač utrnila se mi je misel.