Neskončen dan Fištrekovega Drejčka

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Najbrž poznate »GroundHog Day«, kultno ameriško črno komedijo, pri nas nekoliko nerodno prevedeno kot »Neskončen dan«! Pa ne zato, ker prevod ne bi imel pomena, ravno nasprotno, pač pa zato, ker ima v izvirnem jeziku pripovedi svoj globlji pomen tudi istovrstni naslov.

Kakor koli; naključje je hotelo, da ogled sovpada z mariborsko apokalipso, že n-to v nizu; desetletja furanja na težko dokazljive in še težje ovrgljive mite sčasoma pač postanejo stalnica. Najbrž ste mnenja, da o njej vse veste; kot o prejšnji, s »headmasterjem« in učiteljico matematike v glavnih vlogah, kar pa niti ni tako neprimerna primerjava: prvič, mediji so o bankrotu, lansiranemu iz upravne ustanove v središča mesta poročali skoraj v takšnem obsegu kot o oralni pastorali v izobraževalni ustanovi na obrobju mesta in drugič, tudi tokrat je bil v glavni vlogi prvi mož ( le da občine), nekdo pa bi tudi potreboval učne ure iz matematike!

Vrnimo se k filmu, pravzaprav prvim 15-im minutam slednjega!

Junak zgodbe je Phil, ki ima enako ime kot znameniti svizec, »podgana«, kot ji še pravijo nekateri. Phil je »weather man«, kar je spet besedna igra, saj ne gre samo za napovedovalca vremena, pač pa tudi nekoga, ki ima moč/ možnost vplivati na naše počutje (»weather«) oz. razpoloženje. Phil živi v prepričanju, da ima zavidanja vredno kariero, da je pomemben in da ga ljudje, še posebej sodelavci neizmerno cenijo, kar je seveda iluzija, za razbitje katere bo potreboval še kako uro in pol realnega časa, v katerem se odvrti filmska zgodba in nedefinirano število dni znotraj nje. Phil ima velike načrte; kakor sam s seboj, tako tudi z neposrednim okoljem, v katerem biva in ustvarja.

Ker Phil misli, da ga je prerasel, se mu v osnovi gabi; katarza, očiščenje čaka, je prepričan Phil, ne zaveda pa se koga. Skorajda bi pozabil; Philova aroganca se kaže v vrsti majhnih, drobnih gibov, mimike, predvsem pa neprimernih pripomb, ki jih- tako zviška- spušča večini tistih, s katerimi komunicira; če že mora. Ljudje so pač kreteni in to tudi jasno in glasno pove; da pač ne bo pomote!

Kaj vemo, morda tudi za Phila nekaj šteje zgolj pravnomočna sodba; nekaj bo že na tem, a za to bo potreben čas! Last but not least- tudi Phil ima osebo, ki mu pridrži plašč, ogrne šal, odpre vrata in ga malikuje v meri, kolikor mu vzvišen gospodar to dopuščajo.

Edino škoda, da ne nosi klobuka!

Ko je v enem svojih številnih PR manevrov MB župan objavil, da mesto čaka bankrot, se mi je hočeš- nočeš vsilila primerjava: naš filmski »junak« je, namreč, zrcalna podoba tega našega vstajniškega: tipični PR izdelek, kreacija, vsiljena za potrebe vsakokratnega prepričevanja. Enkrat je to toaletna voda, drugič damski vložek, tretjič kaj bolj usodnega; denimo finančni konstrukt, od katerega je dobesedno odvisen obstoj (pre)mnogih.

Če nimamo kaj ali nečesa ne znamo povedati…nič hudega, poznamo tudi neverbalno komunikacijo; če pademo tudi na tej točki (»Fištrek« je s svojo nesposobnostjo celo dominantne medije prisilil, da so zapisali, da »je poleg gospoda iz Ljubljane sedel kot šolarček«; za nameček je to zapisala novinarka, ki je sodila v ožji krog tistih, ki so mu pomagali na oblast) pa gremo na službeno potovanje, za katero zainteresirani javnosti, ki diha le še na škrge, nastavimo več vab: tretjina občinske aparature meni, da je na Japonskem, tretjina v Rusiji, tretjina pa na Češkem.

Nič čudnega ne bi bilo, če bi ga navsezadnje našli na kaki bencinski črpalki na obrobju mesta, na katerih sicer rado operirajo tisti, ki v resnici vlečejo niti in odločajo, kdo bo preživel (beri: komu bo občinska, proračunska malha ostala odvezana) in kdo ne!

Kar ni nič čudnega; tudi Phila je z(a)grabila panika, ko je ugotovil, da ga čaka večni deja vu, v katerem se nič več ne dogaja »samo enkrat letno«; še najmanj sprejetje proračuna.

»Chit-chat« ni več zgolj neobvezno kramljanje, priročni poligon za izbruh nadutosti,

reveži in deprivilegirani pa ne priročna scenografija, stopnička na karierni poti.

»6 tednov sence« (teme) ni samo napoved podaljšanega zimskega spanja, ampak mračnega obdobja, na katerega nima odgovora, kakor tudi »Svizčev dan« ni zgolj prebujanje »omrtvele podgane«, priročen turistični dogodek in »urbi et orbi« pozicioniranje storitvene dejavnosti, na las podobne mariborski trgatvi »najstarejše svetovne trte«, pač pa še vse kaj drugega.

Sebe, sočloveka, družbe, mesta, države in življenja, namreč, ne zbudiš “za en dan” (dokler traja mandat, torej), ker v tem primeru mutiraš v nek’ drug knjižno- filmski lik: Frankenstein. Frankensteinsko tkivo se tistim, ki poznajo ozadja mariborske tragikomične realnosti že kaže v vsej svoji »veličastni« srhljivosti: tako Phil, kot Drejc nista upoštevala realnosti in svaril, ki sta ju bila deležna povsod: »Pazi na prvi korak«, je donelo, »ta je vedno najtežji!«

Odgovorila sta po znanem scenariju: s še več nevednosti, nepoznavanja in nerodnosti, ki so rezultirale s še večjo arogantnostjo, zato sta tudi stopila v luknjo. No, »Drejc« je- kot kaže- stopil v prepad, v katerega bo potegnil še (marsi)koga. Ostanek filma si oglejte sami, (kruta) MB realnost pa se bo žal izrisovala sproti. Nekaj mi govori, da bo trajala več kot 6 tednov, več kot 6 mesecev, najbrž celo več kot 6 let.

Če bo to cena, da do očiščenja pridejo tisti, ki bi ga morali biti prvi deležni, potem je grški scenarij blizu. Z majhno, a pomembno razliko: v glavni vlogi najbrž ne bodo usmiljenja vredni vstajniki, ki so tudi v tokratni šaradi odigrali stransko vlogo in so stranski produkt vulgarnega triumfa mariborske in siceršnje slovenske elit(ic)e.

O tem pa kdaj drugič.