Kaj pravzaprav “veselo pričakujemo” ali O samomoru

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Predbožični, adventni čas v krščanski kulturi predstavlja simbol veselega pričakovanja dogodka, ki je za tisto, čemur kristjani rečejo “vesela novica” ali “evangelij”, ključnega pomena: rojstvo sina Božjega. Vesela novica, ki naj bi jo širili kristjani, je ta, da stvarnik, ki smo ga v Stari zavezi spoznali kot vsemogočnega, ni brezbrižen do svojega stvarstva, do našega sveta, do ljudi. Vsemogočni stvarnik ni obupal nad človeško naravo, nad katero je človeku, kar nam je tudi bilo namenjeno spoznati iz Stare zaveze, ki nam nastavlja ogledalo, kar naj bi nam pomagalo do spoznanja o občosti grešnosti, lahko obupavati. Še zlasti, ko nam ne gre po načrtih, ljudje pogosto tudi prav zares, dokončno obupamo nad človeško naravo, kar se prepogosto kaže kot življenje, ki si ga človek vzame sam.

Statistični podatki, ki krožijo v javnosti, v kolikor jim gre zaupati, kažejo, da prav v tem obdobju leta, ko tudi v sekularnih skupnostih “veselo pričakujemo”, ob čemer veselo pričakovanje združujemo s “pogansko nakupovalno mrzlico”, število samomorov naraste, ali je naraščalo v nekem za omenjene statistične podatke relevantnem obdobju. Četudi statistični podatki zavajajo, četudi je sporno, kaj lahko iz takih podatkov “odčitavamo”, vzemimo to “trivio” v najslabšem primeru kot zanimivost, ki tako ali drugače korelira s sporočilom današnjega zapisa. Pred dnevi smo bili priča “škandalu”, ko je nek dijak na eni mariborskih srednjih šol posnel prizor oralnega seksa med, kot se je kasneje izkazalo, ravnateljem in učiteljico matematike, medijsko zanimanje pa je dokončno eskaliralo v ravnateljevem dejanju samomora. “Kdo je kriv?”, so se spraševali ljudje po forumih, nekateri časniki so svojo nezainteresiranost za sodelovanje v medijskem pokrivanju dogodkov po razkritju posnetka trli javnosti v nos kot izkaz lastne verodostojnosti, saj se je izkazalo, da večina ljudi verjame, da so “krivi mediji” ali pa neodgovorni, pobalinski dijak.

Da bi lahko osmislili, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja, se moramo vrniti h krščanstvu. Kaj je teorija? Krščanska skupnost, cerkev, naj bi bila intencionalna skupnost ljudi, ki na podlagi dveh ključnih predpostavk, predpostavke o objektivnosti presojanja dejanj članov skupnosti, in predpostavke o občosti grešnosti, drug drugega “moralno izboljšujejo”, posledično, posredno na tak način drug drugemu izboljšujejo kakovost življenja v skupnosti. Kakor hitro se izgubi “skupna zavest” o občosti grešnosti, vsako presojanje dejanja nekoga drugega, četudi se ohrani predpostavka o objektivnosti presojanja, dobi status obsojanja. Kdor presoja, pa se ne zaveda, da je tudi sam načeloma sposoben najgnusnejših dejanj po kriterijih, ki jih uporablja za presojanje dejanj drugih, ta se postavlja na piedestal, s katerega “navzdol” zre na ljudi in s prstom kaže na njihova dejanja kot stvarniku neljuba, sebi pa v tem kontekstu prisoja atribut “čistosti”. Med mnogimi krščanskimi in sekularnimi skupnostmi v tem oziru ni razlike, četudi krščanske skupnosti ohranjajo predpostavko objektivnosti presojanja, v sekularnih pa imamo zgolj teoretski in pojmovni okvir za smiselni govor o občosti presojanja, kar dela javno debato v taki skupnosti za intelektualno nevzdržno: ker umanjka teoretski in pojmovni okvir, iz katerega bi v sekularni skupnosti lahko izpeljevali nujnost naših občutkov o tem, kaj in kdaj je krivično in kaj in kdaj pravično, nobeni javni debati, v kateri se razpravlja o “morali”, ne moremo dati druga kot statusa “prisrčnega blebetanja”. A tudi krščanske skupnosti, v katerih se ljudje ne zavedajo več nujnosti predpostavke občosti grešnosti za “civiliziranost” debate, bodimo iskreni, v takih skupnostih živimo tudi mnogi, ki se identificiramo z “desnico”, ne bi mogle biti bolj oddaljene od uspešnega, kar je pomembneje, korektnega širjenja evangelija. V času, ko nas večina “zadovoljnih” veselo pričakuje in nakupuje, pričakuje “rojstvo sina Božjega”, brez katerega ni “vesele novice”, velja spomniti javnost na tisto, kar pozabljamo, zgodbo, okrog katere je smiselno urejeno “obdobje veselega pričakovanja”: ta zgodba je zgodba o občosti grešnosti med ljudmi in vesela novica, da vsemogočni stvarnik kljub temu ni obupal nad to naravo, ki pooseblja človekovo pozabljivost glede omenjene predpostavke, še več, učlovečil se je, da bi spregovoril v človeku razumljivem jeziku. Zakaj bi ljudje obupali nad človeško naravo?