»Franci, a pogoltne?!«

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

»Nekaj poživljajočega, nekaj poživljajočega«, je butalo iz ženske, ki se je v Kraljevem ribiču – zdaj že kultni filmski zgodbi o iskanju (urbanega) svetega grala- v neki  njujorški videoteki zaganjala v Jacka. »Nothing heavy, I couldn’t take heavy«, je sikalo ženšče težke kategorije, ki je skušalo nevrotično pogojeno preobjedanje zamenjati s kako drugo odvisnostjo.

»To, vzemite!«, je shirano odvrnil uvodoma omenjeni, ko ji je v roke potisnil videokaseto. Jack seveda že dolgo ni bil »Džek«, urbana legenda, medijec brez dlake na jeziku, ikona časa, ko so javno(st) slačili via radijski valovi, vizualizacijo pa prepustili posamezniku, pač pa travmatiziranec, končna postaja tranzicije »Video killed the Radio Star!«!

»Ordinary Peephole!«, je potrošniško začudeno asociacijo na v tistem obdobju oskarjevski »Ordinary People« prebrala nesimpatična debeluška, sicer uveljavljeni marketinški prijem ameriške porno- industrije pri promociji »filmov za odrasle«!

Ni kaj; Jack (v podobi neponovljivega Jeffa Bridgesa) je že vedel, kako zadovoljiti »posameznike« matrično vzgojene množice, saj je bil sam navsezadnje samo razvojna stopnja tistega, kar je konec 80-ih prejšnjega stoletja (v katere je tudi umeščeno dogajanje) pljusknilo najprej v ameriške medije: resnič(nost)ni šovi.

Kakih 20-30 let kasneje, s standardnim zamikom, je val dosegel tudi nas, razlil pa se je skorajda idealno: prinesel je javnost, ki hlasta za »nečim poživljajočim«; odrasle, ki so končali v filmu za odrasle, v katerega so jih potisnili otroci (no, mladostniki, vsekakor pa »next generation«); medij(c)e; javno moralo, v prepletu z zakonodajo; strokovnjake in »strokovnjake« ter osebne in družbene travme.

Resnično, če bi 9 sekundni »filmček« poimenovali »Ordinary Peephole«, se ne bi niti malo ušteli! In imeli bi kaj za videti!

Pregovorno razklano slovensko družbo, posledično javnost, je združilo eno samo (početje): komentiranje intimnosti šolskih kolegov in malo je tistih, ki niso pristavili kamenčka v mozaik.

Rezultat je/ni znan: dobili smo nekaj novih dvoumnosti (»ustni izpit iz matematike«), ki so prešle tudi na glasbena področja ( »Ne grem na kolena!«, z obvezno mariborskimi dodatki, tipa »Ker sem pra…a lena!«). Tudi vse ostale značilnosti preko noči dogodka št. 1 so dale vedeti, da za spremembo nis(m)o priča resničnostnemu, pač pa resničnemu, koliko bo v dogajanju šova pa je ostalo odvisno od marsičesa.

Kar po 14-ih dneh javno-strokovnega seciranja najbolj bode v oči, je težko določljivo in najbrž tudi brezplodno, saj ima večina lastno prioritetno lestvico. Je pa zanimivo, kako zelo se dominantni mediji izogibajo potegniti vzporednice z aktualno slovensko politiko, čeravno imajo odlične iztočnice!

Da se je vse skupaj (hkrati s tipično reakcijo vpletenih) primerilo prav v Mariboru, je namreč pomenljivo iz več razlogov.

Prvi je kraj in čas dogajanja: odvil se je v slovenski slepi ulici, kjer končajo vse sončno-alpske stranpoti in zablode- Mariboru! Prav gotovo bo »dogodek« postal »urbana« legenda! Še ena! Pač mašilo za vse manjkajoče elemente urbanega. Čas? Post-vstajniški! Idealno.

Drugi je odsotnost reakcij (predvsem) lokalnih medijev: le malo Drave je preteklo, odkar so lansirali »Primer Astrid«, ko je 20 in nekajletno frčafelo, ki je komaj prilezla iz šolskih klopi, na dan zaključka študija že čakala služba, s strani (bodočega) delodajalca plačan magistrski študij in mesto podžupanje!

Ni kaj; Bahova Astrid ni bila samo dokončen dokaz srhljive moči strankokracije, ampak tudi bolj skritega: moči agitacije! Tega se je sedanji- vstajniški, a nikoli protestniški- župan sprva še kako dobro zavedal, saj so takrat prvič spletne forume »kot po naključju« zasuli »komentarji« naslovnega tipa! A to je bilo preden so postali oblast, zdaj so PR ozaljšani.

Tretji je najbolj osupljiv- sprememba pozicije/dojemanja oblasti via felacija: kunilinkcija!

Kar je (namišljena) Astrid Franciju (mesto šerifu) , to je (realni) »Fištrek« (spletno-forumsko: »FišDREK«) Ljubljani! In javnosti! Nekdo, ki je na kolenih; prosi, moleduje, roti, skuša ugajati in za primerno ceno ( pač po principu daš-dobiš) navsezadnje tudi okusi! To je Ljubljana!

In: če bo priden, lep, nežen in dober, bo pač tudi sprejet, pobožan! To je javnost!

Ni kaj; slab obet za mesto, ki zase rado verjame, da je metropola, vsi okoli njega pa tisto, kar v filmčku (še) nismo videli in kar bi- navsezadnje- najbolj potrebovalo, a se mu je odreklo.

Rekli boste, da se je kolumnistu zmešalo, a večina kritikov kulture Zahoda govori ravno o tem: o odsotnosti vloge očetov, ki jih menjujejo matere, ki želijo »samo dobro«, sejejo pa zlo. Hiper-produktivno, samozadostno »AtomHeart Mother«, ki je vzklila na pogorišču druge svetovne vojne, najdete povsod; še najbolj v svetu (filmske) umetnosti.

Če Maribor torej potrebuje »tisto«, čaka zaman, vsaj kar se nove občinske garniture tiče. Preprosto: ker rabi revolver, revolver pa sodi k šerifu! Če šerif ne zadovoljuje skupnemu interesu, ga pač zamenjaš, a ne nastaviš novega brez orožja! Mesto pa je storilo ravno to: izvedlo revolucijo brez izstreljenega naboja, pištolo pa za pas, za zadrgo! Kako impotentno!

Zato že ponujajo »rešitev«: P.R. brainstorm, rafalni ogenj javno plasiranih podob, pozabljajo pa, da nas rešetajo od »a pogoltne?!« naprej; zdaj z »reševanjem pohorskega turizma«, kar je samo drugo ime za proračunsko reševanje NovaKBM tajkun(čk)ov! Dominantni mediji so si zato že pred časom omislili vlogo »župana v senci«; bližje resnici je, da gre za županjo!

Četrti ni ključen, a tudi ne zanemarljiv: »NISEM KRIV!«, je hitel zatrjevati ravnatelj, pač v maniri krepke večine glavnih akterjev vseh »velikih« slovenskih zgodb v zadnjem času! »Bodi ded, priznaj!« mu je klicala javnost, on pa jim je odgovarjal s (političnim) pragmatizmom in se – kot naslednji v nizu- raje postavil v vlogo žrtve, češ, da so mu bile kratene neke pravice. In takšen človek naj bo uravnilovka, primer kako se ravna, ravnatelj?!

Zato je deveta, zadnja sekunda ključna!

Brez, da bi se spuščal v intimnost vsakega posameznika in njegovo (intimno) podobo, sem za trenutek pomislil, da ga bo tista vulva pogoltnila. Požrla! Resnično, bratje in sestre, če bi sledila kaka scena a’la »Osmi potnik«, »Žrelo« ali pa »Brasil«, »Vojna svetov«….niti malo me ne bi presenetilo, huh! Samo sem čakal, da izgine; da se prekucne, »strovali« čez rob, kot Alice v Wonderland, mater! Ne vem, koliko čajnikov in svetlih in temnih kraljic bi srečal po poti, me pa ne bi začudilo, če bi se naslednjič v javnosti pojavil v majici z napisom: »Follow the White Rabbit!«

Navsezadnje- a ne pridiga »vstajniški« o očiščenju, ki da ima plebiscitarno podporo?!? Juriš!

Ni kaj; od zdaj naprej bodo Mariborčani bolj pogosto hodili na kolena, Saška Lendero pa bo pač leitmotiv! Še niste (‘z)vedeli?! Na Štajerskem ženske najraje padejo po stopnicah, pravijo zadnje raziskave!

Hud teden je za nami! Zares!