Evropski in slovenski politični odnos do pravosodja

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Tranzicijska levica, v podobi hitro nastajajočih in hitro propadajočih političnih strank ob istih obrazih in isti ideologiji, nikoli ni zapustila pravosodnega sistema. Danes govoriti o neodvisnem slovenskem pravosodju, je približno tako, kot da bi govorili o tem, da so hude poplave zajele Saharo. Slovensko pravosodje je večinsko tako, kot je bilo pred letom 1991, torej v funkciji ščitenja leve politične opcije in v funkciji pregona vsega tistega in vseh tistih, ki bi kakorkoli razmišljali drugače, kot je razmišljala nekdanja komunistična nomenklatura in vse njene metamorfozne oblike od nekdanje LDS do današnje SMC.

So pa posebej zanimivi obrambni mehanizmi takega stanja v pravosodju. Na eni strani jih generira pravosodje samo, na drugi strani pa jih neumorno ščitijo vse metamorfozne oblike nekdanje komunistične nomenklature od nekdanje LDS do sedanje SMC, da o drugih priveskih v podobi SD ali DESUS ali morda danes ZL in ZaAB niti ne govorimo. Na katere obrambne mehanizme mislim? V prvi vrsti mislim na sintagmo ali celo že mit, da o odločitvah tretje, torej sodne veje oblasti, zakonodajna ali izvršna veja oblasti pač nima pravice niti razpravljati, kaj šele jo kritizirati. Vsako tako dejanje se šteje za nekaj bogokletnega in za napad na kvazi neodvisno sodstvo. Ta mit je v celoti veljal praktično več kot dvajset let samostojne Slovenije. V svojem bistvu pa je slovensko sodstvo ohranjal še kako politično odvisno, seveda od metamorfoziranih oblik levih političnih strank. Vse to sem tudi sam še kako čutil na svoji koži, ko sem maja 2009 kritiziral neko odločitev Ustavnega sodišča. V Državnem zboru se je vsul plaz kritik s katerimi sta prednjačila poslanec LDS Sajovic, sedanji župan Tržiča in takratna notranja ministrica Katarina Kresal. Samo spomnite se kaj je junija 2013 v pravni praksi zapisala ena od višjih sodnic. Protestnike pred sodiščem je označila za zavedene severnokorejce, njihov protest pa seveda za popolnoma nedopusten.

Toda mit o tem, da sodstva ni dovoljeno kritizirati, kaj šele demonstrirati pred sodiščem, se zadnje leto počasi, toda zelo vztrajno ruši. Zasluge za to imajo tudi nekateri ugledni pravniki, zlasti ddr. Klemen Jaklič in drugi mladi pravniki, ki so videli kaj več kot le ljubljansko Pravno fakulteto in so poslušali še kakega drugega uglednega svetovnega pravnika, ne le avtorja verbalnega delikta in odgovornega za politične zapornike v nekdanji jugi, Ljuba Bavcona. Celo pravosodni minister je moral popustiti in s cmokom v grlu je tudi v Državnem zboru priznal, da dejansko ni pravnih razlogov za kako prepoved demonstriranja pred sodiščem, pa tudi za kritiziranje sodnih odločitev ne.

Toda kljub vsemu temu smo v Sloveniji še daleč od povprečja sodnih sistemov v razvitih državah evropske demokracije. Tudi politično gledano so sile naslednice nekdanje komunistične nomenklature v vseh metamorfoznih oblikah političnih strank do današnje koalicije tiste, ki ne popuščajo. V zadnjih treh letih smo poslanci SDS predlagali kakšen ducat točk dnevnega reda v Državnem zboru, s katerimi smo opozarjali na posamezne probleme v pravosodju. Predložili smo nekaj ducatov sklepov Državnega zbora s katerimi smo želeli opozoriti na posamezne anomalije v slovenskem pravosodju, toda ne boste verjeli v treh letih se ne spomnim, da bi bil kateri od predlogov sploh sprejet. Venomer smo poslušali pravljice o tem, da kot zakonodajna veja oblasti ne smemo posegati v neodvisno sodno vejo oblasti. Butalski razlog in butalska obrazložitev. Ja kdo pa je tisti, ki sprejema zakone če ne Državni zbor? Kdo pa je tisti, ki zakone izvršuje in sodi po črki zakona, če ne sodna veja oblasti. Enako butalska bi bila obrazložitev kakega poslanca, da mu sodišča ne smejo soditi, saj posegajo v zakonodajno vejo oblasti.

Toda v tujini sploh ni tako. Zakonodajna telesa držav so pač tista, ki lahko in ki morajo posegati z zakonodajo v vse sfere družbe, torej tudi v sodstvo. Najnovejši dokaz za to je resolucija Evropskega parlamenta, s katero so poslanci obsodili izpustitev srbskega skrajneža Vojislava Šešlja na prostost. Še več, poslanci so v resoluciji direktno pozvali haaško sodišče in tožilstvo, da naj ponovno pretreseta in presodita svojo odločitev o Šešeljevi izpustitvi! Zakaj se torej Evropski parlament lahko izreka o delu haaškega sodišča in tožilstva in zakaj se naš Državni zbor ne bi smel izrekati o delu naših sodišč? Razlog je lahko izključno v naši miselnosti, ki so nam jo vcepili v naše glave tisti, ki želijo imeti levo politično odvisno in sebi podrejeno pravosodje. Drugih razlogov seveda ni.

Evropski parlament je torej z resolucijo pozval haaško sodišče in tožilstvo, da naj »ponovno pretehtata svojo odločitev o izpustitvi Šešlja« iz zapora. Naj vam zato za konec postavim hipotetično vprašanje. Kako bi reagiralo naše pravosodje in tožilstvo, kako bi reagirali mediji in nenazadnje poslanci tranzicijske levice, če bi poslanci SDS v proceduro v Državni zbor vložili dokument, ki bi govoril o izpustitvi Bineta Kordeža na prostost, ter sojenju Janezu Janši in bi vseboval naslednja sklepa:

1. »Državni zbor poziva Vrhovno sodišče Republike Slovenije, da ponovno pretehta svojo odločitev o izpustitvi Bineta Kordeža na prostost«.

2. »Državni zbor poziva Vrhovno sodišče Republike Slovenije, da ponovno pretehta svojo odločitev o obsodilni sodbi Janeza Janše«.

O reakcijah omenjenih razmišljajte sami. Sam pa bom zaključil takole. Ko bodo slovenski kriteriji in merila do pravosodja enaki evropskim, bomo postali normalna država.