Drago Jančar z novim romanom opozarja na talentirane mlade, ki pa v povzpetniškem svetu redko uspejo
Drago Jančar je na literarnem večeru v Modrijanovi knjigarni spregovoril o svojem najnovejšem romanu Maj, november, v katerem se je osredotočil na mladega umetnika in njegovo (ne)uresničitev v sodobni družbi, polni povzpetništva in oportunizma. Rad bi živel od glasbe, a namesto tega se mora, kot je razkril pisatelj, spustiti v sumljive transakcije.
Zamisel za svoj deseti roman s klasično literarno zasnovo je našel na Dunaju, kjer je opazil mladega violinista na ulici. Kot je povedal, je začel premišljevati o tem, kaj ga je tja pripeljalo, ter o usodi mladih, ki končajo šolo, a nimajo zaposlitve in pri svojih 30 letih še vedno živijo pri starših.
V romanu je po avtorjevih besedah izpostavljeno vprašanje, zakaj si človek postavi nek cilj, a se mu izmakne. Drugo vprašanje pa je vprašanje okolja, kot je današnje, v katerem mladi ne morejo preživeti. Zdelo se mu je, da je violinista na ulico vrgel splet okoliščin. Razmišljal pa je tudi o ljudeh, ki so izgubili svoje iluzije, je pojasnil ozadje zgodbe. Kariere v Sloveniji so namreč, kot pravi Jančar, silovite in hitre, večino ljudi vleče v neko pot, ne da bi premišljevali, kam gremo.
Moderatorka pogovora, prevajalka Breda Biščak, Jančarjeva “stara znanka”, ki mu je pred štirimi leti pomagala predstaviti tudi roman To noč sem jo videl, prav tako izdan pri Modrijanu, je v njegovem novem delu opazila veliko podtalne ironije in iger z besedami. Pisatelj je temu pritrdil: glavni junak Ciril Kraljevič, predstavnik “izgubljene generacije”, ima razvito ironijo, vendar mu je počasi primanjkuje.
Dunaj kot prizorišče si je izbral naključno, tam je namreč videl violinista. Protagonist romana pa izhaja iz majhnega slovenskega kraja, v katerem mu je oče položil na srce, da ima vsak človek samo en talent, ki ga je treba izrabiti. Je torej preveč pasiven, da ne uspe na svojem področju, je njegova usoda podjetnik, s katerim se sreča, ali morda njegov značaj? Jančar odgovarja, da nikoli ne vemo, kaj je naša usoda in kaj nam spremeni življenje v nekem trenutku.
Čeprav se je umetnost v današnjem času izgubila, pisatelj opaža, da trenutni položaj slovenske družbe dobiva umetniško refleksijo. “Umetnost na koncu zmaguje,” je prepričan, ne na triumfalen način, ampak na način, da govori o stvareh, atmosferi, v kateri živimo, odpira vprašanja. Ne more zamenjati političnega, znanstvenega, ekonomskega ali sociološkega govora oziroma jezika, lahko pa govori o posamezniku, njegovem preživljanju, upanjih, razočaranjih, obupu, je dejal Jančar, ki je v novi roman vpletel citate večinoma slovenskih klasikov, kot so France Prešeren, Ivan Minatti in Gregor Strniša.
Kljub nedavni nagradi za najboljšo tujo knjigo, ki jo je prejel v Franciji za To noč sem jo videl, ostaja zvest samemu sebi, življenja mu ni spremenila. Še vedno se drži stare modrosti filozofa in rimskega cesarja Marka Avrelija, da se nikoli ne smeš preveč veseliti, kadar gre zelo dobro, oziroma preveč obupovati, kadar gre zelo slabo. So ljudje, ki ga radi berejo, in so ljudje, ki ga ne marajo, a sam govori svoje stvari v slogu Črnogorcev, ki pravijo: “Guslaj svoje gusli.” (sta)