Dan samostojnosti in enotnosti – dan spominov in upanja

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Na današnji dan pred štiriindvajsetimi leti, je bil v Državnem zboru razglašen skoraj plebiscitarni rezultat zgodovinskega referenduma, na katerem so se naši ljudje odločili za samostojno državo Slovenijo. Danes zato praznujemo državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti. Danes, štiriindvajset let po tem zgodovinskem dogodku za našo državo in njene ljudi razmišljam in poskušam obuditi občutke izpred štiriindvajsetih let. Spomnim se ponosa, zanosa, sreče, prepričanja v boljši jutri, prepričanja, da bomo zmogli, prepričanja da smo se odločili prav. Takrat smo verjeli v uspeh, verjeli smo v to, da lahko postanemo uspešna država podobna Švici, čeprav so nas nekateri, ki so nas želeli zadržati v Jugoslaviji svarili, da bomo jedli travo, če se bomo osamosvojili.

Pomembnost današnjega praznika pa bi nekateri želeli vendarle zmanjšati. Prepričujejo nas, kako smo korake k samostojni državi delali že pred prvo svetovno vojno, pa tudi takoj po njej, govorijo nam, da je bil tudi čas druge svetovne vojne in čas po tem tisti, ki je Sloveniji nakazoval in tlakoval pot v samostojnost. Toda, zakaj se potem nismo osamosvojili že takrat? Kljub vsemu ostaja dejstvo, ki ga nihče ne more zanikati. Leta 1990 smo bili enotni, ljudje so se odločili za samostojno Slovenijo, nekaj najbolj pogumnih posameznikov pa je s podporo ljudstva to tudi uresničilo.

Morda smo danes zaradi finančne in gospodarske krize nekoliko pesimistični, toda svoje misli moramo postaviti v čas izpred štiriindvajsetih let. Takrat smo vendarle živeli v enopartijskem totalitarnem sistemu, ki je na vsakem koraku kratil elementarne svoboščine in pravice ljudi. Pred tem smo živeli v času, ko v trgovinah ni bilo elementarnih življenjskih potrebščin, ko smo kupovali to, kar so v trgovinah imeli in ne to, kar smo potrebovali, živeli smo v času, ko je bilo mesečno dovoljeno kupiti na bone štirideset litrov bencina, živeli smo v času, ko smo plačevali depozit, če smo želeli čez mejo, kjer pa so nas cariniki ob povratku spraševali, če imamo kaj za prijaviti v tujem in ne slovenskem jeziku, živeli smo v času, ko je veljalo pravilo par – nepar, kar je pomenilo, da ob torkih ali četrtkih in dve soboti in nedelji mesečno z avtomobilom nismo smeli na cesto … In še bi lahko naštevali.  To so bile razmere, ki jih današnja mlajša generacija verjetno niti razumeti ne more.

Tudi zato je bil tisti čas tudi čas upanja, čas upanja na veliko boljše čase, čas upanja na svobodo, blaginjo in druge vrednote, ki so bile na zahodu nekaj vsakdanjega. Slovenija je vse do leta 2009 veljala za vzorčen primer hitrega in uspešnega prehoda iz starega v nov demokratični sistem. Kjerkoli po Evropi smo potovali, povsod smo bili deležni pohval in priznanj. Nenazadnje med prvimi smo bili sprejeti v NATO, pa v Evropsko unijo, med prvimi smo sprejeli evro, med prvimi smo vstopili v Schengen in še bi lahko naštevali. Na vse te dosežke moramo biti dejansko več kot ponosni. Potovanja po Evropi brez meja, z isto denarno valuto, učinkovita varnost pred znanjimi posegi, vse to se nam danes zdi nekaj samoumevnega, nekaj kar imamo že od nekdaj. Pa to nikakor ni tako, pred štiriindvajsetimi leti so bile to sanje, danes pa je to resničnost, na katero moramo biti ponosni. Še posebej ob današnjem državnem prazniku.

Kljub vsem tem dejstvom, pa je hkrati jasno, da zadnjih šest let, le ni vse tako kot smo si želeli pred štiriindvajsetimi leti. Slovenija danes nikakor ni več pozitiven primer uspešnega in hitrega prehoda v demokracijo in tržno gospodarstvo. Slovenija je danes tako ali drugače evropski problem. Vprašanje je le, ali si to priznamo ali ne, drugi to tako ali tako že vedo. Ne le z vidika velike zadolženosti, temveč tudi z vidika nezmožnosti reševanja elementarnih družbenih problemov in doseganja konsenza za tako ravnanje, sodnega kršenja človekovih pravic in svoboščin, pa tudi elementarne parlamentarne demokracije. Vsak dan smo priča poveličevanju  socializma in vsega tistega, kar je bilo takrat. Vsak dan se zdi, da nas že kar malo nasilno tiščijo tja, od koder smo se z referendumsko voljo ljudi pred štiriindvajsetimi leti končno poslovili. Slovenija je ena redkih držav nekdanjega socializma, ki pač ni dosledno izpeljala nekaterih družbenih procesov, ki so pogoj za uspešno demokracijo klasičnega zahodnega tipa. Med temi še posebej izstopa izgradnja neodvisnega sodstva, transparentna privatizacija ter neodvisni in kritični mediji. Pravosodje je zato še danes socialistično in je v funkciji zaščite leve politične opcije in preganjanja „notranjega sovražnika”. Notranji sovražniki so bili nekoč tisti, ki so želeli parlamentarno demokracijo, danes pa je to večinsko le še SDS. Nedokončana transparentna privatizacija in posledično državna lastnina pa je še danes neusahljiv vir financiranja leve politične opcije in neformalnih centrov moči, ki dejansko vladajo. Neodvisni in kritični mediji so še vedno pobožna želja in ne realnost.  Tudi zaradi vsega naštetega je Slovenija nekako v zastoju, da ne rečem v nazadovanju. Kako si sicer razlagati posledično tudi politične procese tipa Jankovič in Cerar, ko politično stranko ustanoviš dva ali tri mesece pred volitvami, poveš nekaj floskul, večinsko levi politični mediji te podprejo in kujejo v nebesa in na volitvah seveda zmagaš?

Kljub temu, da danes ni vse tako kot smo pred štiriindvajsetimi leti sanjali in želeli, pa moramo ugotoviti, da smo večinsko vendarle dosegli tisto, kar so generacije pred nami lahko le sanjale. Kljub precejšnjemu zastoju v zadnjih šestih letih, pa lahko ob združenih močeh, popravimo vse tisto, kar smo v tem času naredili narobe ali česar nismo opravili. Vse dobro in ponosno praznovanje Dneva samostojnosti in enotnosti vam želim.