Zlovešči otok

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Najbrž se še spomnite ameriške televizijske serije »Lost«, katere predvajanje se je končalo 23. maja 2010! Serija je bila prelomna v mnogih pogledih; od rekordnega števila gledalcev po epizodi (cca. 16 milijonov), preko statusa kulta že med samim predvajanjem, stroškov snemanja (pilot epizoda je stala pribl. 14 mio USD), do mešanja tu- in ono-zemskih, nadrealnih, naturalističnih, znanstveno-fantastičnih, mitoloških in filozofskih konceptov. Sreč(ev)ali smo Locka, Rousseauja, Humea, Burkea, Bakunina, Faradaya in Hawkinga, če ostanemo pri najbolj pomembnih. Misterioznost so potem začinili še »proslavljeni« prevajalci, ki so preprosto poimenovali »Skrivnostni otok«, čeravno bi bilo morda bolje, da bi jo glede na dogajanje kar- zlovešči. Otok.

Kar pa je bila celo sreča, saj se je hkrati z zaključkom omenjenega tv predvajanja pričelo filmsko- mojstrovine, bodoče klasike, zdaj napol kulta »Shutter Island« briljantnega Martina Scorsesea, rušilca mitov sodobne Amerike, katerega redki filmski izleti v zgodovino imajo itak vedno isti namen- da potrdijo sedanjost.

Vrnimo se k prevajalcem; ti so film naslovili z- uganili ste (!)- »Zlovešči otok«.

Sporočilo sicer zapletenega filma je jasno: 20. stoletje je stoletje ujeto v zlo, vrednostna opredelitev pa ni vezana na iztek slednjega, zadostuje že katero koli obdobje. Žalostno, a jasno je sporočilo: sodobni človek- ne glede na odtenke družbene realnosti- ne najde izhoda, ker se pač enostavno- resetira! Ponastavi!

Na izhodiščno točko, na »nov začetek«, katerega tragičnost je v tem, da ga bo pognala naravnost po isti liniji, po že prehojeni poti.

Na otoka, ki ju je na koncu pogoltnila hiper-produktivnost, sem se spomnil, ko sem dan po še eni zgodovinski nogometni tekmi poslušal jutranjo kroniko tistega radia. Zame osebno, sicer, nič novega, kakor tudi za večino somišljenikov ne, a saj veste, kako je s tem pri nas- pač še eden od učinkov kontinuitete, ki smo jo podedovali skupaj s silami slednje iz nekih drugih časov, nekega drugega obdobja; menda boljšega, lepšega, pravičnejšega!

Priznam- sam se v poplavi teh naših sončnostranskih podalpskih »zgodovinskih« dogodkov ne znajdem več najbolje, saj jih je toliko, da jim človek ne (z)more slediti že na dnevni bazi. Mi je pa jasno, da nekateri od tega neproduktivnega nabijanja kar lepo živijo in so za to in tako škodljivo početje še celo nagrajeni.

Iz zvočnika je torej butnilo z vso silo.

Najprej je butnil »Maribor, šampion«, začinjen z vsemi tistimi tipično mariborskimi »sam proti svetu heroj« izjavami, ki bazirajo na totalitarizmih vseh vrst in oblik: »vsi smo eno«, »znamo, hočemo, zmoremo, bomo« in zavito v celofan »dokaza« in »dokazovanja« večjim, lepšim, boljšim; z eno besedo: gnilemu (kapitalističnemu) zahodu. Ker- srca se (menda) ne da kupit’; pa pustimo zdaj ob strani dejstvo, da so gonilna sila tega, o čemer pišem, v glavnem tujci, ki jih srce še najmanj žene!

No, potem pa je butnila še siceršnja slovenska realnost: Stranka Mira Cerarja, menda deprivilegirani sindikalisti, proračunski primanjkljaj, stečaji in tajkuni, obdolžitve, oprostitve ter vstajniški župan- samooklicana sprememba- ki je zaposlil tipa, zaradi (napol dokazanega) klientelizma katerega se je tako rekoč sesula vlada.

Skoraj bi pozabil na veliki zaključek: vremensko apokalipso.

Ne vem, kaj je s temi našimi profesorji, da ustvarjajo take novinarje, ki (iz)oblikujejo tako (nekritično) javnost, a v tem trenutku ni treba biti posebej moder, da bi ugotovil, da je Slovenija zlovešči otok. V srcu srednje Evrope, ki je srce Evrope. Zadostuje že nekaj sekundni radijski napovednik, kjer slišite še za rapidno naraščajoč zunanji dolg, političnega zapornika, nesposobno pravosodje (katerega direktna posledica je prej omenjeni), status napol-kolonije v mednarodnih odnosih, težavo z nataliteto, enormno priseljevanje polpismenih in odseljevanje izobraženih, itd., na katere pa

-kako zanimivo in predvidljivo hkrati- nihče ne (od)reagira?!?

In tu je catch: v medijski hiper-produktivni zamki sil kontinuitete, ki pohabljajo.

In utrujajo.

Pohabljeni, utrujeni ljudje se posledično počutijo nemočne in zaradi storjenih krivic trpijo in čakajo na popravo. Krivice pa se ne popravljajo same od sebe, zato s čakanjem zapadejo v ponavljanje; ker pač ne vedo, kaj jim je narediti. Zato, kot pravi Dušan Rutar, večina ljudi zapade v idejo ponavljanja. V kontinuiteto, huh.

In potem verjamejo v mitske zgodbe, zgodovinske nogometne tekme, »spontane« vstaje in podobno. In terjajo, da jim jih servirajo drugi. Da bi pač lažje verjeli.

In ko verjamejo…niso nevarni.

Tako enostavno je to!