Nemški predsednik Joachim Gauck je živ dokaz naših stranpoti

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Slovenijo je danes obiskal nemški predsednik Joachim Gauck. Joachim Gauck, je nemški zvezni predsednik od marca 2012. Tako kot nemška kanclerka Angela Merkel je tudi Joachim Gauck vzhodni Nemec. V tem prispevku se ne nameravam ukvarjati s potekom in rezultati obiska. Bolj kot to, me je pritegnil njegov življenjepis, skozi katerega se zrcalijo nekatere stvari, ki jih je Nemčija po združitvi leta 1989 izpeljala, Slovenija pa ne.

Zaradi mlajših generacij moram zapisati, da sta po drugi svetovni vojni na območju današnje Zvezne republike Nemčije nastali dve državi. Ena je bila Zvezna republika Nemčija (zahodna Nemčija) druga pa Nemška demokratična republika (vzhodna Nemčija), enostavneje smo takrat govorili o zahodni in o vzhodni Nemčiji. Zahodna Nemčija si je po drugi svetovni vojni seveda gospodarsko opomogla in je bila leta 1989 največje in najmočnejše gospodarstvo v Evropi. Vzhodna Nemčija je bila komunistična in je bila gospodarsko komaj kaj boljša od nekdanje Jugoslavije. Glede na to, da sta bili leta 1945 na istem, je jasno kaj je naredil komunizem. Pa pustimo to ob strani.

Joachim Gauck, sedanji predsednik Zvezne republike Nemčije je bil rojen na območju takratne vzhodne Nemčija. Njegovo mladost je zaznamovala usoda njegovega očeta, ki so ga komunistične oblasti lažno obtožile, obsodile in poslale za štiri leta v sibirski zapor. Nepravičnost, krivice in zločinskost takratnega sistema je občutil na svoji koži. Kasneje je študiral in je postal evangeličanski duhovnik. Že od leta 1974 pa ga je nadzirala tamkajšnja tajna politična policija STASI, ki je bila po svojem delovnem področju nekaj podobnega kot naša UDBA.

Po združitvi obeh držav v enotno Zvezno republiko Nemčijo, je leta 1990 postal zvezni pooblaščenec za Stasijeve arhive. To nalogo je opravljal vse do leta 2000. Tudi po njegovi zaslugi so bili že leta 1992 arhivi tajne politične policije Stasi odprti za javnost in vsakdo si je lahko ogledal in fotokopiral vse, kar so agentje tajne politične policije spisali o njemu. Pazite leta 1992! Delo njegovega urada so ljudje tako poistovetili z njim, da se ga je oprijelo ime Gauckov urad oziroma Gauckov inštitut. Sam Gauck, ki se je vneto posvetil razkrivanju in odkrivanju Stasijevih oziroma komunističnih zločinov, pa je dobil vzdevek lovec na stasijevce. Gauck je tudi eden od soavtorjev nemške izdaje Črne knjige komunizma.

Kaj pa pri nas? Leta 2014 arhivi naše tajne politične policije UDBE še vedno niso dostopni javnosti. Leta 2007 je Janševa vlada tak zakon sprejela, leta 2011 je Pahorjeva vlada arhive ponovno zaprla, a smo na referendumu ta zakon zavrnili. Končno pa so arhivi tajne politične policije v Sloveniji od letošnjega junija spet zaprti.

Joachim Gauck pa je znan po še nečem. Bil je in je še neusmiljen borec, ki je javnosti in pravosodnim organom odkrival in razkrival vsa grozodejstva in zločine, ki so jih zagrešili agentje tajne politične policije Stasi. Kaj pa v Sloveniji? Slovenija ni imela in še danes nima pravih raziskovalcev zločinov tajne politične policije. Še več, redke amaterske raziskovalce, kakršna sta Roman Leljak in Igor Omerza, preganjajo sodišča, arhive pa jim je vlada Bratuškove tako ali tako že zaprla. Še huje, najvišji predstavniki tajne politične policije UDBE v podobi Silva Gorenca in Janeza Zemljariča, ter mnogi drugi, se mirno sprehajajo po Sloveniji in vlagajo zasebne tožbe zoper vsakogar, ki naj bi domnevno žalil njihovo čast in dobro ime. Če so v Nemčiji, tudi po zaslugi ljudi, kakršen je Joachim Gauck, mnoge agente Stasija postavili pred sodišče in jih poslali v zapor, se ti v Sloveniji niti upokojili niso ampak so prevzeli najodgovornejše funkcije v državi, mnogi so postali poslanci, pa ministri, bankirji, direktorji, da ne govorim o tožilcih in sodnikih. Nemčija je izpeljala veliko lustracijo tudi med sodniki nekdanje vzhodne Nemčije. Na območju vzhodnega Berlina je službo izgubilo kar 85 odstotkov sodnikov. V Sloveniji se to ni zgodilo, velikanska večina sodnikov, ki so sodili tako, da so kršili človekove pravice, mirno sodi še danes, kot da se ni zgodilo nič. Celo napredovali so namesto da bi izgubili službo. To še posebej velja za predsednika Vrhovnega sodišča Branka Maslešo in generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja.

Gauck je bil tudi sopobudnik Praške deklaracije o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2008 in Deklaracije o komunističnih zločinih iz leta 2010. Na podlagi teh dveh deklaracij je bila leta 2011 v Pragi ustanovljena Platforma evropskega spomina in vesti. Že praška deklaracija iz leta 2008 pa je predlagala, da 23. avgust – v spomin na podpis pakta med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo – počastimo, kot dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta dan evropske države večinsko organizirajo državne proslave v spomin na žrtve nacizma, fašizma in komunizma. Slovenija seveda ne.

Se sprašujete zakaj vlečem te vzporednice med Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo skozi življenjepis in delo njihovega predsednika? Preprosto zato, ker želim opozoriti le na delček naših domačih stranpoti, ki smo jih naredili v samostojni Sloveniji, Nemci pa jih po združitvi obeh nekdanjih držav takih stranpoti seveda niso naredili. Tudi zato danes živijo veliko bolje kot mi.