Milan Kučan: “Soočeni smo s krizo, eno najglobljih doslej.” (85)

»Soočeni smo s krizo, eno najglobljih doslej. To si moramo priznati… Zato je kongres posebej poudaril, da je ena temeljnih usmeritev prav prenova ZK… treba je okrepiti moralno avtoriteto zveze komunistov. Nujno je, da se ZK odlepi od aparata oblasti, države. /…/ Zvesti zgodovinskemu avnojskemu izročilu revolucije in naši presoji realnih razmer vidimo slovenski komunisti trajni interes in poroštvo enakopravnega položaja in svobodnega razvoja svojega naroda… v socialistični, samoupravni, federativni, neodvisni in neuvrščeni Jugoslaviji… /…/ Mogoče je trditi, da je to kongres kontinuitete ideje socialističnega samoupravljanja in njenega ponovnega ovrednotenja, hkrati pa tudi kongres diskontinuitete z dogmatskim, birokratskim, oportunističnim, reformatorskim in kapitulantskim odnosom do ideje in njenega uresničevanja… /…/ … za politično in gospodarsko stabilizacijo slovenske in jugoslovanske družbe na poti, ki ji pravimo Titova pot.«

Milan Kučan, izrečeno na 10. kongresu ZKS, 17. do 19. april 1986 v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, zapisano v Komunistu, 19. april 1986

Kučan je v svojem »inavguracijskem« govoru kot šef partije spomnil na jugoslovanske komunistične podstulate kot sta revolucija in Avnoj ter se na veliko zavzel za kontinuiteto, za katero se zavzema še dandanes. A ko je Kučan govoril o potrebni krepitvi moralne avtoritete ZK in o bolj »humani« partiji, odlepljeni od oblasti, je to bilo samo politično leporečenje, daleč od realnosti.

Stane Kavčič, nekdanji likvidirani predsednik slovenskega izvršnega sveta, je v svoj dnevnik o 10. kongresu ZKS namreč zapisal: »CK ZKS je že začel kazati svoj obraz. Je precej pomlajen in spremenjen… Kljub temu od njega ni pričakovati nič radikalnega ali revizionističnega. Ponavljal bo stara gesla z nekoliko novimi poudarki… mnogo besed, takih ali drugačnih, in ostalo bo vse po starem. /…/ Sedaj je največji up Kučan. Vendar ga zelo utesnjujejo drugi, zlasti Popit in Kraigher. Kučan je tudi še pod vplivom Kardeljeve teoretične in sistemske zapuščine. To je sploh največja slabost. Poleg tega je bolj taktik kot strateg; bolj analitik in predavatelj kot voditelj in tribun. Sklenil je tudi zvezo z Dolancem, predvsem kot protiutež prevelikemu vplivu Popita. Z Dolancem kot zaveznikom pa ni mogoče napraviti nič dobrega. Dolanc je predvsem špekulant in karierist, z dokaj omejenim obzorjem in močnimi policijskimi nagnjeni. Po Titovi smrti je izgubil tla pod nogami. Dobil je mnogo udarcev in se kompromitiral. Sedaj išče in obnavlja svoj položaj. Verjetno bo končal v skrajno konzervativnih vodah. Torej Kučan niti noče niti more storiti kaj prelomnega in odločilnega.«

In res je bilo tako. Kučan je še najmanj pol mandata svojega partijskega šefovanja čisto odkrito govoril o »neprimernosti strankarskega sistema«, opozarjal na »nevarnost razvrednotenja samoupravljanja«, omenjal »delavski razred«, torej ostajal je na okopih komunističnih in socialističnih izročil.

Vir: Knjiga Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi