Kazensko pravo v funkciji pregona SDS in njenih pripadnikov

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Pred dnevi so me predstavniki Vrhovnega sodišča, na seji Odbora za pravosodje Državnega zbora prepričevali, da naše pravosodje deluje in da je neodvisno. V podkrepitev tega podatka, so povedali, da je danes v pravosodnem sistemu zaposlenih le še polovica sodnikov, ki so bili sodniki tudi pred letom 1991, ter da jih je posledično polovica takih, ki so se v pravosodju zaposlili po letu 1991. Torej so tudi Pravno fakulteto končali praviloma po letu 1991. Toda vrnimo se k izvoru problema, to je k Pravni fakulteti v Ljubljani.

Eden glavnih profesorjev na tej fakulteti, tako pred letom 1991, kot tudi dolga leta po tem, ne vem morda celo še danes kaj predava, je bil dr. Ljubo Bavcon. Ta je v splošnem delu učbenika kazenskega prava leta 1978 zapisal takole: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve … V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I. str. 256–257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom«. Preprosto povedano, lahko to zapišemo takole: Kazensko pravo je sredstvo za obvarovanje komunizma…kazensko pravo je sredstvo za boj proti tistim, ki se upirajo komunizmu, kazensko pravo mora biti v skladu z bistvenimi značilnostmi komunizma.

V svojem učbeniku iz leta 1987 z naslovom Kazensko pravo splošni del, pa je na strani 29 zapisal takole: “V naših družbenih razmerah mora biti kazensko pravo v skladu z bistvenimi značilnostmi družbene in državne ureditve, se pravi demokratičnega socializma”. Zapišimo še to v bolj preprostem jeziku. Dr. Ljubo Bavcon je torej zapisal, da mora biti kazensko pravo usklajeno z enopartijskim in nedemokratičnim komunističnim sistemom.

Z dr. Bavconom pa imam tudi osebno izkušnjo. Leta 1997 smo intenzivno pripravljali nov Zakon o policiji. Seveda smo želeli regulirati tudi uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. Vprašal sem ga za nasvet, kako to zapisati v nastajajočem zakonu. Takole mi je odgovoril: »V zakon ne pišite nič«. Začudeno sem ga pogledal in odvrnil, da policija pač mora imeti možnost prisluškovanj in drugih ukrepov, ker to počno pač vse policije sveta, ki se uspešno spopadajo s kriminalom. »Seveda razumem, to je potrebo, uporabljajte jih v skladu z načelom sorazmernosti«. Kaj mi je torej svetoval? Preprosto povedano tole: »prisluškujte ljudem, odpirajte njihova pisma, zasledujte jih in tega ne napišite v zakon«. Debelo sem ga pogledal, se mu zahvalil in odšel. Opisani dogodek se je zgodil leta 1997 v restavraciji policije na Kotnikovi 8 v Ljubljani.

Zagotovo pa dr. Ljubo Bavcon ni edini predavatelj Pravne fakultete, ki je pred letom 1991 in tudi po njem učil take stvari. Zdi se, da so tako on kot tudi mnogi drugi predavatelji, leta 1991 terminologijo zgolj nekoliko spremenili. Namesto varovanja komunizma in socializma in pregona razrednega sovražnika, je kazensko pravo po letu 1991 po njihovem pač v funkciji zaščite strank politične levice, vse kar diši po desnici, zlasti SDS, pa je potrebno preganjati. V takih razmerah je torej podatek o tem, da se je polovica sodnikov v pravosodju zaposlila po letu 1991, popolnoma nepomemben. V vodilnih strukturah pravosodja so seveda v veliki večini sodniki zaposleni v pravosodju pred letom 1991. Večina njih, kot tudi določeno število mlajših sodnikov, zaposlenih po letu 1991, kazensko pravo danes pač jemlje kot sredstvo zaščite leve politične opcije in hkrati sredstvo za pregon politične desnice, zlasti SDS in njenih predstavnikov.