Janša z ustavno pritožbo direktno na US RS zaradi tolovajskega odvzema poslanskega mandata

Volilna pravica je temeljna politična človekova pravica, ki se deli na aktivno (pravico voliti) in pasivno (pravico biti izvoljen) volilno pravico. Pasivna volilna pravica zaobsega več vidikov; a.) pravica kandidirati b.) pravica pridobiti mandat in c.) pravica izvrševati mandat. Kljub temu da ima pasivna volilna pravica več vidikov gre za enotno pravico, ki je ni moč deliti na posamezna »upravičenja«.

Iz ustavne odločba U-I-317/11 izhaja, da pasivna volilna pravica iz drugega odstavka 43. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da se lahko pod enakimi pogoji poteguje za izvolitev v voljene državne ali lokalne organe. Pravica biti voljen vsebuje tudi pravico biti izvoljen, kar pomeni pravico posameznika, da v skladu s predpisanimi pravili za delitev mandatov na podlagi volilnih rezultatov pridobi mandat. Tretji vidik pasivne volilne pravice pomeni pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata.

Da gre pri pasivni volilni pravici za nedeljivo pravico izhaja tudi iz sodb ESČP Lykourezos proti Grčiji (15.06.2006) »V samo bistvo volilne pravice posega odvzem mandata poslancu, ki je hkrati opravljal odvetniško dejavnost, vendar je bila ureditev, ki je zapovedovala takšno nezdružljivost, sprejeta še le po izvolitvi«, Sadik in drugi proti Turčiji (06.11.2002). iz katere izhaja; »da je odvzem mandata nezdružljiv s samim bistvom pasivne volilne pravice, katere sestavni del je tudi to, da izvoljena oseba opravlja poslansko funkcijo, in krši tudi suvereno oblast volilnega telesa, ki je pritožnika izvolilo za poslanca.«

V konkretnem primeru je pritožnik kandidiral za poslanca, pridobil mandat poslanca in začel mandat izvrševati, za napadenim sklepom pa mu je Državni zbor odvzel mandat in s tem “upravičenje”, ki izhaja iz pasivne volilne pravice torej izvrševati mandat in to iz razlogov, ki so obstajali že pred pritožnikovo kandidaturo za poslanca.

S takim ravnanjem državni zbor ni nedopustno posegel samo v pasivno volilno pravico pritožnika, temveč tudi v aktivno volilno pravico volivcev, ki so na volitvah oddali glas za pritožnika.

Ustavna sodnica Sovdatova je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju MP-1/12 z dne 21.02.2013 med drugim pojasnila, citiram: »Ko je volilni dan za nami in so ugotovljeni volilni izidi, imamo namreč izraženo voljo volivcev – z njo so volivci uresničili svojo aktivno volilno pravico, ki je človekova pravica. Na podlagi ugotovljenih volilnih izidov pripade mandat v skladu z vnaprej določeno volilno formulo kandidatu, ki si je v volilni tekmi mandat pridobil. Njegova pasivna volilna pravica, ki je s potrditvijo kandidature pomenila, da se ima pravico kot kandidat udeležiti političnega boja za oblast, je na podlagi takšnih volilnih izidov – glasov volivcev – prerastla v novo kvaliteto – v pridobljeni mandat. Zato v takšnem primeru njegova pasivna volilna pravica, ki je prav tako človekova pravica, ki jo zagotavlja drugi odstavek 43. člena Ustave, zajema tudi pravico do izvrševanja tako pridobljenega mandata.«

Okoliščina, da je bil pritožnik pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, kar je bilo nesporno in znano že ob njegovi kandidaturi, bi lahko vplivala na pritožnikovo morebitno neizvoljivost (v kolikor bi glede na določila II. odstavka 82. člena ustave bilo to določeno v zakonu) nikakor pa ta okoliščina ne more vplivati na odvzem- prenehanje mandata po potrditvi mandata.

Ustava v drugem odstavku 82. člena daje zakonodajalcu pooblastilo, da z zakonom uredi primere omejitve pasivne volilne pravice oziroma določi neizvoljivost, kar pa zakonodajalec ni uredil in primerov neizvoljivosti ni določil.

Ureditev v zakonu o poslancih, ki se nanaša na prenehanje mandata (9. člen ZPos) ureja primere, ko nastopijo taksativno našteti razlogi po nastopu funkcije poslanca in ne gre za primere neizvoljivosti. V kolikor bi se razlogi za prenehanje mandata določeni v 9. členu ZPos raztezali tudi na situacije, ki so nastale pred nastopom funkcije poslanca se posamezniku, ki   je bil izvoljen (in pri katerem bi obstajali razlogi za prenehanje mandata) mandat ne bi smel potrditi, ker je situacija, da se nekomu potrdi mandat in istočasno odvzame (preneha), pravno povsem nevzdržna in gre očitno za izigravanje tako aktivne kot pasivne volilne pravice.

Ob takšni razlagi oziroma uporabi določil 9. člena ZPos, kot je to v konkretnem primeru storil državni zbor je bilo torej že ob kandidaturi pritožnika jasno, da mu bo mandat poslanca prenehal, čeprav zakon ne določa, da pritožnik, ki je bil obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od šest mesecev, ne bi smel biti izvoljen za poslanca. Ob takšnem razumevanju volilne pravice, kot to izhaja iz napadenega sklepa, gre za očitno »votlost« volilne pravice, ker volilna pravica ostane forma brez vsebine, kar pa je nedopustno. (ESČP je v zadevi Komnatskyy proti Ukrajini navedlo »Začasen odlog izvršbe je sicer pod določenimi pogoji dopusten, vendar ne sme izvotliti pravice do sodnega varstva.«). Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic (U-I-65/05, Up 76/03..), kar pa v konkretnem primeru pritožniku ni bilo zagotovljeno oziroma mu je bilo odvzeto.

Državni zbor je napadeni sklep očitno sprejel (se seznanil) z razlago določil 9. člena ZPos po analogiji in ugotovil, da je pritožniku prenehal mandat.

S takšno razlago po analogiji je državni zbor dal zakonu vsebino, ki je z vidika človekovih pravic oziroma ustavnih pravic nedopustna in nesprejemljiva (nesprejemljiva, ker gre za izvotlenost volilne pravice in nedopustna, ker gre za delitev sicer enotne pasivne volilne pravice, ki ima več vidikov-»upravičen«). V konkretnem primeru analogije, zaradi drugega odstavka 82. člena ustave, po katerem zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca (med temi določili pa ni omejitve glede pravnomočno obsojenih), ni moč uporabiti in je ZPos, če ga razlagamo tako, da se razteza tudi na primere, ko je do razlogov za prenehanje mandata prišlo že pred nastopom funkcije poslanca protiustaven (v nasprotju z določili II. odstavka 82. člena ustave).

Odvzem mandata pritožniku je bilo v konkretnem primeru »povsem politično dejanje in gre za svojevrstno politično izločanje tekmecev po končani volilni tekmi« (tekst v narekovaju povzet iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnice Sovdat MP-1/12 z dne 21.02.2013), kar nujno terja sodno varstvo pred volilnim sodnikom, ki je v tem primeru lahko le Ustavno sodišče.

Nenazadnje je potrebno opozoriti, da glede na določila 9. člena ZPos poslancu preneha mandat z dnem, ko državni zbor ugotovi, da so nastali razlogi za prenehanje mandata, kar logično pomeni, da mora o tej ugotovitvi sprejeti »ugotovitveni sklep«.

V konkretnem primeru, kot je to razvidno iz napadenega sklepa in iz magnetogramu (91.TRAK: dag-20.10), Državni zbor o prenehanju mandata ni sprejel ugotovitvenega sklepa, kar bi glede na določila 9. člena ZPos in 112. člena Poslovnika državnega zbora moral storiti, temveč se je na predlog Mandatno volilne komisije (MVK) zgolj seznanil s predlogom sedaj spornega sklepa, ki pa ga vsaj formalno ni nihče sprejel. Državni zbor o napadenem sklepu, kot je to razvidno iz priloženega magnetograma seje in iz uvodnega dela sklepa, sploh ni glasoval, temveč je predsednik državnega zbora predlog sedaj spornega sklepa MVK na 5. izredni seji državnega zbora, dne 15.10.2014 zgolj prebral. V sklepu, ki ga pravno ni mogoče drugače obravnavati kot predlog sklepa MVK je navedeno, da poslancu Janezu (Ivanu) Janši preneha mandat z današnjim dnem, kar omogoča različne interpretacije glede časa prenehanja mandata. V primerljivi pravni situaciji, ko je Okrožno sodišče v Kopru obvestilo državni zbor, da je bil tedanji poslanec Srečko Prijatelj obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od šest mesecev je državni zbor sprejel ugotovitveni sklep (je o jem tudi glasoval), da poslancu preneha mandat in tudi določil dan z katerim mu mandat preneha.

Glede na dejstvo, da je pritožniku bil odvzet mandat poslanca in je Državni zbor o odvzemu mandata dne 16-10.2014 že obvestil Državno volilni komisijo, ki naj v sladu z določili 17. člena Zakona o volitvah sprožil postopek za nadomestnega poslanca s čimer bo pritožnik trajno izgubil mandat, sklep ja bil tudi že objavljen v Uradnem listu RS št 74, z dne 17.10.2014, pritožnik sodišče prosi, da zadevo obravnava absolutno prednostno in da v skladu z določili 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču zadrži izvršitev napadenega sklepa!

Pritožniku namreč nastaja nenadomestljiva škoda z očitnim nezakonitim posegom v temeljne človekove pravice kot je opisano v pritožbi.