Kako se osvobodite vsakodnevnega nepotrebnega trpljenja?
Piše: Lejla Kenda, svetovalka na področju osebnostne rasti
Trajalo je 20 let, da sem dojela, da se za nepomembne stvari ne izplača izgubljati živcev in se sekirati. Pa kaj, če vas je zapustil partner? In kaj, če vas mama nikoli ni imela rada? Prav tako se ne bo podrl svet, če ste izgubili službo. Prosim vas le eno; ne podležite strahu, ki je neutemeljen. In strah, ki ga občutimo, je večinoma popolnoma neutemljen. Bom pojasnila v naslednjih vrsticah.
Ljudje nonstop nekaj trpimo, furamo “safr”, bi rekel marsikdo. Travmiramo. Imamo črne misli. Včasih se mi resnično zdi, da že prav uživamo v tem. Ko poslušam prijateljice, kako se ukvarjajo s tem, kaj je rekel tip, kaj je s tem mislil, kako ji je napisal sms. Neskončne analize in sami črni scenariji. Uf, če dobro pomislim, sem bila sama do nedavnega skoraj enaka. Neskončno veliko življenjske energije sem potrošila za neumnosti. In te energije nikoli ne dobimo nazaj; to je najhuje. Ampak, hej, ali ste vedeli, da se to da minimalizirati? Spraviti na tako nizko stopnjo, da boste trpeli in se sekirali malo, res malo, točno toliko, kolikor je potrebno, da se še lahko razvijate.
Najprej se moramo strinjati, da je trpljenje tisto, skozi katerega se učimo. Saj, če bi bili neprenehoma srečni in bi se nam vse lepo godilo, se ne bi prav ničesar naučili. Vendar toliko trpljenja, kot ga sama vidim pri ljudeh, in toliko kot sem po nepotrebnem trpela tudi sama, tega nihče ne potrebuje.
Trpljenje ima tri vzroke, ki izhajajo iz navezanosti. Navezanost pa so pričakovanja, strah in občutki krivde. Saj veste, kako lažje funkcioniramo, če od nam dragih ne pričakujemo ničesar ali pa kar se da malo. Vse nas razveseli, kar dajo od sebe. Posledica: srečni smo mi. Pri pričakovanju gre v resnici za to, da si domišljamo, da je resničnost taka, kot si jo želimo mi. Hm. Pa ni tako, a ne? Ne, ni.
Strahovi so bojazen pred tistim, česar ni. Ne govorim o strahu, ki je utemeljen, ko prečkamo železniško progo na nezavarovanem prehodu, in nas je strah, da nas ne bi povozil vlak. Govorim o strahu, ki je namišljen. Denimo, kako se boste odrezali na izpitu, v službi, itd. Ali, ko greste z nekom v zvezo, vas je strah, kaj bo. Ali se bo izšlo ali ne. Lepo vas prosim, odvrzite te namišljene strahove takoj. In začnite živeti, hudiča!
Vsi občutki krivde so aboslutno neutemeljeni, seveda, če s svojimi dejanji namenoma ne škodimo drugemu, česar pa upam, da ne počnete, saj to delajo le norci.
Osnovni cilji vsakega človeka, ki želi doživeti čim več sproščenosti, trenutkov samoizpolnitve in sreče, so:
- Zavedati se moramo spreminjanja. Vse v vesolju se neprenehoma spreminja. Lahko bi rekli, da je spreminjanje vsega edina stvar poleg smrti, na katero se lahko zanesemo in je gotova. Spreminjajo se ljudje, živali, stvari, torej zagotovo vsa bitja, in tudi vi sami. Sprejmite to. Prej, ko boste, hitreje boste srečni, in posledično boste manj trpeli.
- Nenavezanost na vse stvari in bitja je ključna. Ravno zato, ker se vse spreminja. Zavedati se moramo minljivosti. Ko gledamo svet okoli sebe, morate vedeti, da je vse minljivo. Vi, jaz, on, ona, naš pes in mačka. Če se ne navezujete preveč, boste srečnejši, vendar vam ne pravim, da bodite brezbrižni, nesramni in sovražni. Le zavedajte se, da je vse minljivo, tako boste boljši in manj boste trpeli.
- Nadzor uma. Človek, ki nadzoruje svoj um, je miren in sproščen. Obvladan. Denimo, ko vas zaradi strahov, ki so tako ali tako večinoma neutemeljeni, kar naenkrat popadejo črne misli, ki niso vaše in jih nočete, stopite ven iz sebe in opazujte te misli. Niso vaše, mar ne? Ne želite si jih, je tako? Torej? Ne dovolite jim, da se razrasejo in poženejo korenine, ker veste, da imamo potem težave. Izkoreninite jih, distancirajte se in namesto njih vi določite, kakšne bodo vaše misli. Naj bodo pozitivne in brez strahu.
- Prisotnost v resničnosti. Kolikokrat počnemo nekaj, pa sploh nismo pri stvari? Jemo in zraven mislimo čisto nekaj drugega, ali pa beremo. Sploh ne občutimo, kaj dajemo v usta in kako dobro je. Smo na telovadbi, pa razmišljamo o delu. Ne. Napaka. Od sedaj naprej boste z mislimi točno tam, kar delate. Ko jeste, uživajte v hrani. Okušajte, vonjajte, poglejte. Ko telovadite, stiskajte mišice, glejte se v ogledalu, začutite svoje telo. Pomembna je prisotnost v trenutku.
- Vesoljna ljubezen. Imeti moramo razumevanje in sočutje do samega sebe, odpustimo si za napake in nevednosti. Priznajmo si, da smo trpeli in se objemimo v mislih. Potolažimo se, bodimo prizanesljivi. Ne pravim, da bodite žrtev in se objokujte. Moramo znati sočustvovati s seboj in se imeti radi. Šele potem smo taki lahko do vseh drugih bitij v vesolju. Z bitji sočustvujmo, dajmo videti in skušajmo razumeti njihovo trpljenje. Začutimo jih. Vendar ne pravim, da si njihovo trpljenje obesite čez ramena in ga nosite. Ne. Le sočustvujte. Iz tega se rodi ljubezen. No, to je ljubezen. Ker smo vsi del vesolja. In tako bomo začutili, da smo vsi eno. In to je ljubezen do vseh bitij.
Nad vsem tem, kar sem povedala, pa mora biti vedrina. Če smo zakrbljeni in prestrašeni, ne moremo delovati, kaj šele, da bi lahko rešili kakšne težave. Če pa smo mirni in vedri, lahko storimo skoraj vse. In to pomeni, da smo učinkoviti. In… ali ni to smisel življenja?
PS: V ljubezni pri partnerju vsi iščemo varnost in stabilnost. Napaka. Otrok potrebuje varnost in stabilnost. Ker se vse spreminja, odrasel človek ve, da varnosti in stabilnosti ni nikjer, da si ju lahko da le sam. In takrat lahko ljubi. Pa srečno. 🙂
Vesoljna ljubezen…