94. DAN NEPRAVIČNEGA ZAPORA ZA JANŠO. Rant, Juhant in Klemenčič v govorih o vztrajanju na okopih demokracije in človekovih pravic ter o nujni osvoboditvi Slovenije!

Danes mineva že 94. dan, odkar je prvak največje opozicijske stranke Janez Janša, žrtev politično montiranega procesa, po krivici zaprt. S tem se Slovenija postavlja ob bok nedemokratičnim državam sveta, kjer vrednote držav zahodnocivilizacijskega kroga niso spoštovane in ne zasedajo pomembnega mesta v politični kulturi držav.

Na podlagi 2. člena Ustave Republike Slovenije naj bi bila Slovenija pravna in socialna država. Spoštovanje Ustave v praksi pa je pod velikim vprašajem, saj je Janez Janša že 94. dan v nepravičnem zaporu, ker naj bi na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času, na neugotovljen način prejel obljubo nagrade. Nepravična obsodba na podlagi indicev ne poraja polemik samo doma, ampak tudi v mednarodni skupnosti, kar posledično vpliva na veliko zmanjšanje ugleda Slovenije kot pravne in demokratične države. V normalni pravni državi na taki podlagi ne bi smelo priti niti do obtožbe, kaj šele do obsodbe. Zelo zaskrbljujoče pa je tudi dejstvo, da v slovensko pravosodje zaupa vedno manj državljank in državljanov Republike Slovenije.

Na tem mestu objavljamo tri govore, ki so jih pred Vrhovnim sodiščem RS konec tedna imeli dr. Jože Rant, dr. Janez Juhant in dr. Ivan Klemenčič.

Jože Rant: “Slovenci potrebujemo »glasnost«- Pozdrav vsem vam, ki ste se tu danes že 92 zbrali, da podprete JJ v njegovi borbi za pravico, za pravično sojenje in odpravo politično motivirane krivične sodbe, za pošteno in neodvisno pravosodje in za odpravo krivosodja, za demokratično Slovenijo, kjer so pred zakonom vsi enaki, za uspešno državo.

Janez Janša je naš vzornik, zaslužen za neodvisno in svobodno Slovenijo in demokracijo. Zasluži si, da ga podpremo in s tem tudi odpremo pot novi, bolj pravični in resnično demokratični Sloveniji. Trdno verjamem, da bo nekoč v prihodnosti, morda kmalu, v Puščavi postavljen spomenik Janezu Janši, ki bo v vsej svetlobi prikazal za Slovenijo tega zaslužnega državnika in bo v sramoto tistim, ki sedaj pljuvajo nanj in ga skušajo politično umoriti, na teman čas zlagane demokracije in korumpiranega pravosodja.

Danes imamo prvi dan novo slovensko vlado, izvoljeno na legitimnih volitvah, ki niso omogočale opoziciji enakovrednega boja za volivce. Imamo novo vlado z domnevno »novimi« starimi obrazi, vsekakor pa z starimi političnimi idejami in usmeritvami. Obljubljajo in rišejo v meglah novo boljšo Slovenijo, delali pa bodo po starem v škodo Sloveniji. Ta vlada in politika, ki jo podpira, sta »invalidni«,  gluhonema je , ima okamenelo srce in je neavtonomna v svojih odločitvah, vodena od nekje zunaj, na neugotovljen komunikacijski način, od neznanih, a vseeno poznanih stricev. Vlada in predsednik vlade so gluhonemi, ne slišijo naših jasnih zahteva po reformi pravosodja, po spoštovanju človekovih pravic, ustave in zakonov. Ne slišijo zahtev po reformah, na primer javne uprave in njenega zmanjšanja, pokojninskega in zdravstvenega sistem. Eden izmed ministrov je odkrito proti gradnji drugega tira proge Koper-Divača, ki je ključnega pomena za razvoj Luke Koper, posebej v tem času, ko je Trst dobil finančno injekcijo za izgradnjo  ,pristanišča in enako tudi Reka, v času, ko se bije konkurenčni boj severno-jadranskih pristanišč. Luka Koper in prometna povezava Jadran z srednjo, vzhodno in severno Evropo je bistven del slovenskega gospodarstva, naše okno v svet. Nasprotnikom gospodarske in politične uspešnosti Slovenije sta Luka Koper in železniška proga že od nekdaj trn v peti. Isti minister je tudi proti dogradnji avtocestne povezave od Avstrije do Hrvaške. Zavira napredek slovenskega gospodarstva.

Za pravosodnega ministra so izbrali bivšega predsednika KPK, ki je kršil zakon in ustavo RS v svojem Poročilu o premoženjskem stanju takratnega  predsednika vlade Janeza Janše in župana Zorana Jankoviča. Pravosodje in pristranski mediji so se  selektivno posvetili samo Janezu Janši. Janez Janša danes sedi v zaporu, g. Jankovič pa kandidira za župana mesta Ljubljane.

Predsednik vlade in koalicijski partnerji so bili še pred kratkim nasprotniki samokandidaturi bivše predsednice vlade za komisarko EU, pa so kot po ukazu od zgoraj spremenili mnenje in jo sedaj podpirajo.  Podpirajo osebo, ki je zadolžila Slovence in eno generacijo za 10 miljard evrov v enem letu in to na način, ki vzbuja sum na korupcijo, morda celo politično. Taka vlada in predsednik dajejo vtis neavtonomnosti, da za njimi morda stoji še nekdo, ki ima moč, da z njimi manipulira,  morda celo iz tujine. Taki vladi ne moremo zaupati in tudi vemo, da nas ne bo poslušala. Pristranski mediji nas tudi ne slišijo, tudi nas ne vidijo, so zaslepljeni oz. lobotomirani.

Da bomo dosegli naše upravičene zahteve, da bo Janez Janša izpuščen iz zapora in politične karantene je edino naše orožje »glasnost«. Tista glasnost, ki je zrušila Sovjetsko zvezo, Varšavski pakt, podrla berlinski zid in uničila moč komunizma. Mi ne bomo uporabljali nasilja za dosego naših političnih ciljev, ne bomo se pripenjali z verigami, ovirali promet, blokirali stavbe. Z glasnostjo moramo pričeti odpirati oči tistim, ki so verjeli ali še verjamejo v verodostojnost te vlade. Prepričati je treba, tiste, ki so v apatiji, v malodušju, da se ne da ničesar storiti. Pa se da, od ust do ust in od mesta do mesta, od vasi do vasi je treba oznanjati, kaj se v resnici pri nas dogaja, kdo je kriv za našo nacionalno katastrofo, kdo je kriv za politično karanteno Janeza Janše, kdo je kriv za krivosodje. Vi vsi, ki ste danes tu, ste zametek novega gibanja za boljšo in bolj pravično Slovenijo. Naš glas in glasnost bosta osvobodila našega Janeza Janšo!”

Janez Juhant: “Slovenija na prvi pogled izgleda človeku, posebno tujcu prijazna država in njeni ljudje naj bi bili dobrohotni in pripravljeni za sodelovanje. Pred desetletji je Anton Trstenjak pisal celo o značilnem slovenskem poštenju, Slovenci naj bi bili priden in dober narod. Takrat smo bili še pod nadzorom strukture in organizacije, ki jo je parlament Evropske zveze označil za zločinsko. Njeni oprode so s silo in zvijačo vladali nad nami in načeli tudi slovenska poštenost, če je prej že obstajala. A krepila se je pokornost, redki so kljubovali. Tisti na glavo postavljeni svet je vztrajno nažiral prislovno slovensko poštenost oziroma so lažne prvine bivšega družbenega stanja ene bolj, druge pa manj kvarile.

Če je Trstenjak govoril o poštenih Slovencih, bi zdaj tisti, ki so Slovenijo vzeli za plen svojih osebnih koristi, radi nas vse naredili enake, se pravi, slabe. Vsi politiki naj bi bili slabi, kakor si je celo dovolil izraziti na zamejskem forumu Draga slovenski sociolog. Slabi naj bi bili zdravniki, pravniki, člani Cerkve, posebej kleriki in gospodarstveniki, izjema naj bi bili menda le športniki. Izjema pa naj bi bili tudi novinarji, ki po skrivnih ukazih najbolj širijo formulo vseenakosti in vseslabosti slovenske družbe. Na drugi strani pa isti, ki vzdržujejo to floskulo, trdijo, da sodstvo deluje dobro in ga ni treba kritizirati. Zatrjujejo, da se ga celo ne sme in skušajo narediti negativce tudi nas, ki se zbiramo v obrambo človekovih pravic Janeza Janše in številnih, ki jim jih je ali jih še vedno sodstvo krši. Zdravstvo naj bi bilo v službi bolnikov in njihovih pravic, gospodarstvo naj bi napredovalo, politika pa je zdaj v redu, saj TV hišam zmanjkuje tem, čeprav je stalno dež, poplave in plazovi. Kako drugače so ob podobnih problemih novinarji raztrgali Janševo vlado, zdaj pač država ne more pomagati, slišimo iz ekranov. Če se že novinarji zapodijo v postopek kandidiranja evropske komisarke, pa načrtovalci poskrbijo za dušobrižnike, da pomirijo kritike in v državi je spet vse lepo. V redu naj bi bila celo bivša država, ki ji je tudi komisarska kandidatka prepevala bojno pesem, čeprav eni v njej niso smeli živeti, bodisi, da so emigrirali ali izgubili življenje. Najboljša formula, da se nič ne spremeni, je pač cinični posmeh in govorjenje, da je vse zanič. Kje so pesnikovi časi?: Tod bodo prebivala veseli ljudje! Iz na videz prijazne in vesele dežele poštenih ljudi se državljani odseljujejo in tisočem mačeha tujina postaja bolj mati kot lastna domovina. In to vedo dobro tudi prejšnji in sedanji povzpetneži, ki so se ravno na račun prikrajšanih, ki so jim ukradli domovino, zdaj prerinili v dobro plačane evropske ustanove. Razlika je le, da se jim za to ne bo treba posebej truditi, saj jih bodo usmerjali preskušeni birokrati, medtem ko morajo prvi graditi na lastnem trudu in iznajdljivosti. To zadnje preostane tudi nam vsem, ki vztrajamo na okopih demokracije in človekovih pravic.

Vse pa kaže, da gre za hud jezikovni nesporazum oziroma, da je treba popraviti govorico, kot je pred tisočletji zapisal kitajski modrec. Sodobni ameriški pa je dodal: »Imamo opravka z brezsmiselnimi navadami in praksami in treba bo znova vzpostaviti urejenost. Intelektualna zmeda, zločini, sprevrženost, onečaščenje, mučenje in poljubno ubijanje so postali v besednjaku številnih sodobnikov  kot ‘dobro’ medtem pa umno razmišljanje, krotkost, osebna dostojnost in ljubeznivo prijateljstvo postajajo ‘slabo’ in vredno sovraštva.« Treba bo reči bobu bob, da začno stvari prav teči in postanemo ljudje, čuteča in ranljiva, a za dobro in slabo pri sebi in drugih občutljiva bitja. Da besede spet dobijo težo in se govorica preverja v vzajemnosti in dialogu. Da nostalgijo za lažno preteklostjo zamenja skrb za skupno prihodnost ter prenehamo tiščati glave v pesek in si očiščeni bremen preteklosti  gradimo zaupanje za skupno prihodnost. Takrat Branko Masleša in  Alenka Bratušek ne bosta več zardevala, saj bosta delila z nami svoje človeško dostojanstvo. Takrat tudi novinarji ne bodo imeli več slabe vesti in bo njihova beseda dobila težo.   Odprava spon, laži in nasilja nas omogoča kot ljudi.  Verjamem, da slovenski človek v svojem  bistvu še ima te klice, ki mu jih je dal Bog, ki je človeka ustvaril za dobro. Verjamem in človeška zgodovina me uči, da se to lahko zgodi. Zato stavljam na duhovne sile, ki so dale prednikom in nam vzdržati težke čase. Verujem v priprošnjo zasutih mučenikov in v moč, ki se v slabosti spopolnjuje. Zato pa verjamem tudi, da bo žrtev Janeza Janše, Toneta Krkoviča in številnih, ki so jim tako ali drugače kratene človekove pravice– tudi nas, ki vztrajamo (pred to stavbo) – omogočila, da bo med nami zavladala beseda resnice in pravičnosti. Z njo krepimo dobro v sebi in drugih in odstiramo pregraje hudega, ki nas ločujejo. Kdor molči, se zdi, da se strinja, so zapisali Latinci. Zato sem hvaležen vsem, ki se upirate, govorite, vztrajate in širite prostor svobode! Tako se goji in krepi upanje, da bo tudi v tej deželi jutri napočil nov dan.”

Ivan Klemenčič: “Dragi Slovenci, dragi demokrati! Če rečemo Slovenci, smo to vsi Slovenci, moški in ženske, stari in mladi, vsi Slovenke in Slovenci. Do komunizma se je to razumelo. In se še. Ideološki dušebrižniki nas v svojem že obrednem nagovarjanju žaljivo reducirajo še predvsem na državljanke in državljane. Slovenci nismo več. Smo ali nismo Slovenci? Smo. In smo demokrati, hvala Bogu!

Dragi Slovenci, dragi demokrati!

Zakaj se tu zbiramo? Še drugače se vprašajmo: Kaj je bistvo spopada obeh strani slovenskega naroda in s tem usode Janeza Janše? Kljub nenehnemu zavajanju in prikrivanju resnice je to še vedno boj za demokracijo in boj proti njej. Je bistvo našega trenutka in več kot sedemdesetletno zgodovinsko dejstvo. Spopad za demokracijo je njena obramba, je obramba vrednot zahodne krščanske civilizacije, tisočletne slovenske identitete, in na drugi strani napad nanjo s komunističnim barbarstvom, vsiljeno krvavo revolucijo, totalitarno državo, utemeljeno na zločinih in genocidu nad lastnim narodom.  Komunisti so kot poosamosvojitveni postkomunisti napredovali s finesami varanja slovenskega naroda in boja proti njemu, vendar bistva niso spremenili. Popolna kontinuiteta razmerja s starimi psevdovrednotami, zločinskimi vrednotami v novi formalni demokraciji.

Kdo je tedaj slovenski narod tako usodno razdelil? Komunisti. Kako? Nazorsko z ideologijo, stvarno z državljansko vojno, ki so jo začeli tako, da so izrabili trojno tujo okupacijo z dvema totalitarizmoma, ko je bil na preizkušnji obstoj slovenskega naroda. Nadaljevali so s svojo četrto okupacijo, s tretjim totalitarizmom daleč najhujšo. To najpodlejše dejanje v zgodovini slovenskega naroda je bila največja prevara in je veleizdaja naroda. Po tem krvavem nasilju so vzdrževali strahovlado polarizacije po državljanskem spopadu, ki hromi slovenski narod in se izrablja za nadaljnje vladanje razdeljenemu narodu. In ob vsem tem si prisvajajo legitimnost narodove osvoboditve. Je v naravi komunističnega totalitarizma, da osvobaja? In kot pravi Gandi: »Kar je bilo pridobljeno s silo, je mogoče obdržati le s silo.« Le s silo, nasiljem ohranjajo to temeljno neresnico za podrejanje slovenskega naroda, še vedno ne morejo brez ideološkega nasilja vse do vsiljevanja svoje oblasti.

In kar iz tega izhaja in je še vedno ključno, državljanska vojna ni končana. Ni prišlo do mirovnega sporazuma med obema stranema in nikakor ne do soočenja z resnico slovenske polpreteklosti. Po letu 1945 in 1990 se državljanska vojna nadaljuje  z drugimi sredstvi. Nadaljuje se v latentni obliki, kjer zadobi moč nasilje besede, propagande, prirejenih procesov, podtaknjenih afer in s tem stalno ustvarjanje nenormalnega, obsednega stanja, tako rekoč vojnega stanja. V popolnem nasprotju z današnjo postmoderno Evropo je vse odprto: danes kocke in molotovke, jutri lahko znova puške in bombe. Zato rabijo državne sovražnike. To temeljno dejstvo je že zdavnaj ugotovil Milovan Đilas. V svoji knjigi Novi razred, ki smo jo dobili v prevodu nenaključno šele letos, po domala šestih desetletjih, ugotavlja: »Komunistični režimi so oblika latentne državljanske vojne med oblastjo in ljudstvom.«

Đilas kot paradoks paradoksov odkriva, da novi razred, ki ga imenuje »vladajočega in zatiralskega«, ideološko razglaša brezrazredno družbo, a njegova avantgarda na pokradeni družbeni lastnini utemelji celoten novi in ekskluzivni razred, oblastni, privilegirani, zatiralski in izkoriščevalski. Z njegovimi besedami povedano, potem ko se novi razred etablira, »samo še stopnjuje svojo strahovlado in ropanje ljudstva«. Ni naključje, da je povojna oblast človeka, ki jo je z načelno kritiko ogrožal, zaprla za devet let. Ali imamo danes kakšne asociacije, pa čeprav sredi demokratične Evrope? Na Slovenijo prvega komunista, na njegovo lutkovno gledališče in njegov večni socializem? In na njegovega zapornika? Zatiranje in ropanje, nekam znano. In politični zapornik? Kaj se je spremenilo? Le metode so na videz bolj »prijazne« in zavajajoče. In danes bi morali novi razred že imenovati »stari razred« zatiralcev in roparjev slovenskega naroda, ki bi moral biti že zdavnaj na smetišču zgodovine.

Ker nekdanji boljševiki na Slovenskem še predvsem v postkomunizmu nočejo nič slišati o revoluciji in državljanski vojni, so javnosti podtaknili tako imenovani kulturni boj, nekaj kar izhaja iz predvojnih razmer in demokracije, pa kakršna je že bila, kar so nekateri naivni demokrati sprejeli. Vendar tu ne gre ne za kulturo ne za svetovnonazorske razlike demokratov in nikakor ne za kulturnost. Gre za grobo silo latentne državljanske vojne, s katero se vlada razdeljenemu narodu. Zato je prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar imel za potrebno tako pohiteti z razglasitvijo konca državljanske vojne. Že v osamosvojeni Sloveniji ga je drastično demantiral zadnji tak primer, likvidacija Ivana Krambergerja, ker je ogrožal komunističnega kandidata za predsedniško mesto, prvega komunista. Najbrž se kljub vsej aroganci botri iz ozadja zavedajo, da bi takšno nadaljevanje odmevalo po vsej Evropi in demokratičnem svetu ter opozorilo na pojav slovenskega radikalnega postkomunizma. In tako smo znova pri Janezu Janši. On in Tone Krkovič sta doslej zadnji žrtvi nedokončane in latentne državljanske vojne. Njena žrtev od vsega začetka, več kot sedemdeset let, je slovenski narod. Oba osamosvojitelja sta simbola prve zmage demokratičnih sil v tej vojni in stvaren obet za dokončno zmago.

Demokratičnemu svetu tako sile regresije sporočajo, da oblast komunistične klike na Slovenskem že domala trideset let ogroža prvi osamosvojitelj in demokrat Janez Janša, cenjen pri vodilnih polmilijardne Evropske zveze, ki jo je uspešno in s priznanji vodil v polletnem mandatu pred šestimi leti. Zato je treba demokrata, ki ogroža njihovo posttotalitarno, točneje povedano, boljševiško utemeljeno državo, izločiti iz politike. Nihče, ki ima v sebi kanček poštenja, četudi z nasprotne strani, si ne more zatiskati oči, da je s političnim procesom Patria in tako imenovane Protikorupcijske komisije komunistična klika štirikrat posegla v volitve in onemogočila Janševo kandidaturo za premiera ali ga je kot takega odstavila. In to ob dejstvu, da je edini zmožen potegniti slovenski voz iz komunističnega blata. Zdaj si prvi pravičnik in poštenjak, novi premier, ki so mu pred volitvami odstranili poglavitnega konkurenta prizadeva s svojimi pomagači odstraniti Janšo še iz parlamenta. Neverodostojni, ideološko indoktrinirani predstavniki Vrhovnega sodišča v celoti sodelujejo z zavlačevanjem odločitve o izpustitvi po krivem obsojenega, očitno najmanj do lokalnih volitev. In najpozneje, da sodba zastara. Tako prispevajo svoj delež v boju proti demokraciji, proti evropski demokraciji. Demokrati vemo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo krivična sodba padla. Se bodo pravičniki, kot so premier in nekateri hujskači, Janši opravičili?

Začasno uspevajo, začasno so uspeli preprečiti demokratizacijo Slovenije. Zaščitili so svoje interese in privilegije, privilegije svojih ljudi, ki so na varno spravili slovenske  žulje – po nekaj verzijah nekaj milijard, po drugih kar nekaj deset milijard evrov, kar pomeni nekaj slovenskih proračunov medtem brezvestno zadolžene in prezadolžene države. Še naprej lahko zatirajo in ropajo slovenski narod in pripovedujejo pravljice o socializmu. V ozadju je seveda poglavitno, nasilno vzdrževana legitimnost osvoboditve slovenskega naroda, ta njihova – komunizma res vredna – največja laž, s katero njihov zločinski projekt stoji in pade.

Kdaj bo Janez Janša svoboden, kdaj slovenski narod? Do pragmatične rešitve bo moralo priti, četudi oblasti iz ozadja ne podcenjujmo. Sramotna sodba za slovensko sodstvo lahko pade že na Vrhovnem sodišču, kjer ne odločajo le tisti, ki bi jih bilo treba po osamosvojitvi lustrirati; a tam so dobro organizirani. Več preudarnosti glede na zadnjo prakso lahko pričakujemo od Ustavnega sodišča, da ne govorimo o daljšem postopku demokratične institucije Evropskega sodišča za človekove pravice. Sedanje nesprejemljivo zadrževanje razsodbe na Vrhovnem sodišču tem manj ni naključno, ker onemogoča nadaljevanje sodnega postopka na Ustavnem sodišču. Kot najverjetnejšo pričakujmo najslabšo možnost za Janeza Janšo in najboljšo za neverodostojno sodišče: razsojanje naj se vrne na okrožno sodišče z namenom, da se Janšo še dve leti obtožuje pred slovensko javnostjo in sodba nato zastara. Politično instrumentalizirano sodišče bi se s tem izognilo odgovornosti, za nedolžnim obtoženim pa naj ostane sum krivde.

Načelna in dokončna rešitev pomeni dokončanje državljanske vojne. To ne bo lahko. Pomeni najprej osveščanje naivnih in zavedenih. Odpiranje oči tistim, ki se jih pod krinko socializma načrtno in sistematično vara in ropa.  Govorimo o temeljnem mehanizmu tutorjev slovenskega naroda. Za ta miselni in vrednostni preobrat je potrebna organizirana podpora moštva visoko kvalificiranih in mednarodno potrjenih strokovnjakov psihologov, oblikovalcev javnega mnenja, političnih analitikov itd. za celovito obdelavo slovenske družbe, da ne govorimo posledično o vložku v avtonomna dnevnik in televizijsko postajo. Neizogibna je popolna internacionalizacija problema slovenske tranzicije. Za odstranitev najbolj odgovornih nedemokratov in vzpostavitev demokratičnih vrednot sta potrebni lustracija in delovanje posebnega mednarodnega sodišča za obravnavo komunističnih zločinov, komunističnih zločincev proti človeštvu in človečnosti, kakor tudi njihovih današnjih poglavitnih podpornikov. Kot ključna je potrebna resnica o slovenski polpreteklosti in po kaznovanju predstavnikov sil zla sprava. Odpušča seveda tista stran, ki jo je prizadel krvavi komunistični pohod po Sloveniji. Novo stanje naj se formalizira z mirovnim sporazumom.

Seveda je za preobrat neposredno potrebno vseslovensko ljudsko gibanje, katerega zametek je tule pred tem krivičnim sodiščem. To pomeni, da bo potrebno znova prebuditi pomladnega duha, pomladne energije. Tako je prišlo v prvem koraku do slovenske osamosvojitve. Zdaj je potrebno v sklepnem dokončanje tega procesa z demokratizacijo Slovenije, z njeno osvoboditvijo izpod komunističnega jarma. Predano in odločno je treba širiti pomladnega duha, resnico, ter vztrajati. Zadnji zgled, da je mogoče, je uspešna vstaja demokratov v Ukrajini. Tako smo znova pri Janezu Janši. Z zmago v državljanskem spopadu bo za vedno in ne le začasno osvobojen in z njim slovenski narod. Svoboden lahko popelje ta hudo preizkušani narod v nov razcvet.

Naj živi demokracija, naj živi svoboda vseh Slovencev!”