Piše: Lejla Kenda, svetovalka na področju osebnostne rasti
Saj poznate tisto ”prepucavanje” oz. ”predrkavanje”, kdo ima prav. A v resnici gre le nezrelo obnašanje dveh odraslih, ki še vedno funkcionirata iz svojega otroka in ne iz odraslega.
Drage moje, več časa mu pač skušate dopovedati, da vam stvari, ki jih počne, niso všeč, da vas motijo, bolijo. On ne sliši. Iz bog ve katerega razloga, a zadaj vedno tiči ego in nek brezvezni ponos, ki v resnici – on tega ne ve – ubije čisto vso naklonjenost do njega. Hudo je, ko eden ne sliši drugega, in mora tisti, ki ima manjši ego, večkrat popustiti. Kajti takrat ima občutek, da se je vsakokrat ponižal. Vzhodnjaška literatura uči, da bodimo velikodušni in naj se nad vse postavimo s pozicije čiste ljubezni in brez pričakovanj. Lepo, tudi sama mislim, da je to pot k lepšemu in mirnejšemu življenju ter k stanju višje zavesti. Ampak kaj, ko smo še vseeno tako človeško nerazviti, da nas taki posamezniki razjezijo. Ljudje, ki nas ne slišijo, ki prezrejo besede, ki jih izrečemo, kam torej z njimi? Kdo ve? Nekateri menijo, da jim je treba vrniti milo za drago, kot temu radi rečemo. Spet drugi prisegajo na ignoranco. Vendar ne vem, se zdi to smiselno? Mar niso to le butaste igrice, in kdo, za hudiča, ima čas za njih? Mar ni smisel življenja to, da se slišimo, spoštujemo, da je naša moč enakomerno porazdeljena v odnosih, ker smo že zdavnaj ugotovili, da le to prinaša napredek in udobje? Neverjetno je, da še vedno toliko ljudi funkcionira na tej stopnji. In potem, ko se človek upre, in vzroji, ker mu poči film, se ti posamezniki čudijo. Pazite, ne gre za butaste ljudi. Gre za ljudi, od katerih smo veliko pričakovali. In ko o tem razmišljam, si ne morem kaj, da si ne bi rekla, hej, našla sem odgovor in napako obenem. Preveč pričakujemo. Kdo je rekel, da je življenje fer? Kdo je rekel, da če bi vi nekomu takoj pomagali, brez vprašanj, da bi to isto on naredil za vas? Pa četudi je vaš partner, mož, otrok, mati? Kdo je rekel, da če ste vi iskreni in pošteni, da boste to dobili nazaj? Torej, ne pričakuj ničesar od nikogar. To je rešitev. In če nas nekdo ne sliši, in je vsaj povprečno razvit in inteligenten, verjemite, nas ne sliši iz lastnih razlogov. Če bi nas želel slišat in upoštevat, bi to že storil. Razen, če je čustveno tako nerazvit, da mu ni pomoči. Spet bom zapisala nekaj, kar sem že neštetokrat; življenje je prekratko, da bi se izgubljali v nepomembnih stvareh. Pojdite naprej. Ljudje, ki smo mnogo pretrpeli, imajo za take igrice ničelno stopnjo tolerance. Po drugi strani pa se lahko potolažimo s tem, da je trpljenje edina pot, kjer spoznamo svoje napake in zmote. Trpljenje pospešuje naš razvoj in nas vodi vedno bližje k spoznanju in resnici. Zato ne izsiljujmo ničesar. Ne prosimo več, da bi bili uslišani. Nikogar. Postanimo brezskrbni in stvari se bodo postavile na svoje mesto.