Zakaj lažemo?

Piše: Lejla Kenda, svetovalka za osebnostno rast

Ljudje lažemo že od malih nog. Najprej zato, da bi se izognili kazni staršev, če smo ga kaj polomili, s časom pa ugotovimo, da nam laži olajšujejo življenje in jih zato ponotranjimo.

Ko laže otrok, ima izrazite geste. Denimo, z rokami si pokrije usta, ko govori, ali pa si zakrije oči in ušesa. Potem laganje ponotranjimo in te vidne geste postanejo veliko bolj prefinjene, ko se lažemo, pa vendar še vedno opazne. A večina ljudi neiskrenosti iz telesne govorice še vedno ne zna razbrati. Ko odraščamo, lažemo predvsem zato, da bi se predstavili v boljši luči, zakrili svoje napake, nesposobnosti. Na primer, laganje gre lahko tako daleč, da lažem, ki jih trosimo, še sami verjamemo. Denimo, sociopatske osebnosti z lažjo manipulirajo in delujejo, saj je laž edini način, skozi katerega znajo komunicirati. Nekateri strokovnjaki menijo, da lažemo že, ko srečamo znanca in ga povprašamo, kako mu gre, čeprav nas to niti najmanj ne zanima. Skratka, lagali naj bi vsak dan in skoraj vsepovsod. Gre za majhne, nedolžne laži. Pa vendar, si želimo laži v resnici? Si želimo ob sebi ljudi, ki nam lažejo, kako smo nekaj storili dobro in kako nam nekaj pristoji, če mislijo, da nam ne in smo nekaj v resnici naredili zanič? Zanimivo, vsi naj bi baje vsakodnevno izrekli vsaj par laži, a čisto vsi jih tako preziramo? Zakaj torej lažemo? Najpogostejši vzrok naj bi bil strah, to izhaja že iz otroštva, potem počasi ugotovimo, da si z lažjo lajšamo življenje. Najpogostejše laži pa naj bi se nanašale na naše sposobnosti in dosežke, na starost, na spolnost in na pitje alkohola. No, vedeti pa moramo, da niso vse laži škodoželjne. Vendar v določenih primerih, ko gre za zaupanje do človeka, za partnerja, prijatelja, veliko raje slišimo resnico, ki zaboli v tistem hipu. Laž, ki jo skoraj vedno odkrijemo, sicer zaboli kasneje, a lahko naredi veliko več škode v medosebnih odnosih.