Ne bom je volil

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Na spletnem portalu Dela (http://www.delo.si/novice/politika/bratuskova-bo-zbirala-podpise-za-ustanovitev-nove-stranke.html, 18.5. 2014, 10:03) sem pred kratkim prebral naslednjo izjavo Alenke Bratušek: »Moj odstop je bil posledica načelne politike, saj sem vnaprej napovedala, v kakšnih okoliščinah lahko delam naprej – v kakšnih pa ne.«

In še: »Skupaj smo dokazali, da znamo voditi Slovenijo. To nam daje kredibilnost, da lahko ponovno stopimo pred državljane in jih prosimo za zaupanje politiki, ki je državo vodila iz krize.«

Preprosta analiza te izjave nam pokaže, za kakšno retoriko, to je, da me kdo ne obtoži, da verjamem, da je retorika nekaj slabega per se, samo retoriko dosedanje premierke gre. Skuša nam povedati, da je ona načelna oseba, da ji je mar za načela, neodvisno od tega, da ji je mar za načela, ker kot politik cilja na to, da s takšno retoriko nagovarja določen psihološki profil ljudi, potencialnih volivcev – in ZATO naj ji zaupamo naše glasove. Namreč, tega, da si nekdo s svojo retoriko želi ugajati ljudem, od katerih je v nekem oziru odvisen, večina ljudi ne doživlja kot vrednoto politika, vredno zaupanja. Zato morate kot politik z ohlapnim izrazoslovjem skušati ustvarjati vtis, da gre za vašo osebno, človeško vrednoto, za nekaj, kar izkazujete na relativno redni osnovi – v vsakdanjih odnosih z ljudmi. Dvomim, da si kdorkoli med nami o sebi, ko gre za to, kako se vedemo do drugih ljudi, misli, da NI načelen, pošten, pravičen, sočuten, itn…

Bratuškova kot politik nas s to izjavo želi prepričati, da to, kar si vsakdo zasebno misli o samem sebi, velja zanjo in da je to razvidno iz enega njenih dejanj kot javne osebe, čeprav je njena reakcija vsaj nekaj mesecev, če ne že načeloma zaostajala, oz. bila v nasprotju s »stanjem stvari«. S katerim stanjem stvari? Ja, s tistim, da je Jankovič vse tisto, zaradi česar se je vztrajanje Bratuškove na mestu premierke nenadoma zazdelo v nasprotju z njenimi osebnimi načeli, ki bi jo naj zdaj delale vredno zaupanja. Vse to, kar ve Bratuškova in kar vedo ostali prebežniki iz stranke Pozitivne Slovenije, ko govorim o vednosti, govorim o tem v pogojnem smislu, so vedeli že takrat, ko so se včlanjevali v stranko Pozitivne Slovenije. Spomnimo se, da so takrat uporabljali retoriko tipa »Jankovič dobro vodi mesto Ljubljana, je rojeni podjetnik, ne vidimo razloga, zakaj ne bi dobro vodil tudi slovenske vlade«. Edina razlika je v tem, da takrat javno mnenje še ni bilo tako naperjeno proti Jankoviču, prav nasprotno: v tistem času je Jankovič še užival ugled uspešnega župana, o Stožicah se še ni toliko govorilo, itn…In ja, v pogovorih kot je bil tisti v okviru Družabnega družboslovja v mariborskem KGB – ju, s sedanjim županom Fištravcem in Vesno Vuk Godino, je rad ponavljal, da je on »za partizane«. Hej, bodimo iskreni, velik del slovenske populacije je takega psihološkega profila, da »v sebi čuti«, da človek ne more biti slab, če je za partizane. No, zdaj, ko se je javno mnenje precej obrnilo proti Jankoviču, ko »se je zgodila KPK«, pa protesti, ki so, čeprav pod parolo »politične nevtralnosti«, iz položajev odnesli le politike desne provenience – zdaj so »načelneži« obrnili hrbet svojemu »ljubljenemu vodji«. Je to načelno? Seveda, je politično načelno, osebno pa ne. In kar je tukaj očitno, je to, da če kdo želi voliti Bratuškovo in naslednjo v vrsti »vedno novih levih strank« s pripisom »zdaj pa gre za pravo stvar«, ker ga je s svojim odstopom iz mesta premierke in odhodom iz stranke prepričala, da je načelna – ima za upravičenje svoje odločitve slab razlog. Tukaj je precej očitno še nekaj druga: da smo v zablodi s svojimi zahtevami po načelnosti politikov, saj s tem pozivamo vedno znova le k t.i. politični načelnosti, obenem politikom, ti bi bili zelo redki, ki bi se odločili za take vrste načelnost, dajemo navidezno osebno verodostojnost, ti pa na podlagi tega vsake toliko »vstajajo kot feniksi iz pepela« – »moralno prečiščeni«. Nekako takole razmišljamo: o tem politiku lahko rečemo marsikaj, toda, če smo iskreni, je bil eden redkih dovolj načelnih, da je, ko je storil nekaj spornega, nemudoma odstopil. Mar ga prav to ne vzdiguje nad večino drugih politikov in mu daje verodostojnost zaupanja? Politikov t.i. leve provenience, ki se vsake toliko »izumijo na novo« in »vstanejo moralno prečiščeni« (da mi ne bi kdo vrgel naprej Rupla, ker govorim o politikih, ki sicer »vstajajo«, a vstajajo konsistentno na istem političnem robu), je že majhna pehotna enota. Seveda ne trdim, da so slabi ljudje ali vsi slabi politiki, kar trdim, je to, da se, če jih volimo zaradi njihove politične načelnosti – »lovimo na izjemno staro foro«.

Za konec si poglejmo še drugi del izjave, češ, Bratuškova je, ko je vodila vlado, Slovenijo peljala iz krize. Morda, pozor, morda je res, da so se gospodarski parametri pričeli kazati »pozitivne« MED vladanjem sedanje vlade, toda iz tega ne sledi, da je sedanja vlada s svojim krmiljenjem imela kakršenkoli vpliv na izboljševanje parametrov. Pozor, to, da ni imela nikakršnega vpliva na izboljševanje parametrov, ne pomeni, da je vse, kar je storila, bilo slabo. To le pomeni, da, podobno kot delovanje slovenskih vlad ni imelo neposrednega vpliva na nastop svetovne recesije, ki je vplivala na nastop recesije v Sloveniji, podobno velja obratno. Peljemo se na vozu, na katerem lahko počnemo prevale, imamo malodane neomejeno svobodo gibanja, toda nismo kočijaži in nismo – konji. Seveda se to, kar počnemo na vozu, medtem ko se vozimo, odraža na kakovost našega življenja, glej, več ko se gibljemo, boljše se počutimo, boljšo hrano, ko jemo, podobno. Toda, jemati si zasluge za to, da je kočija obrnila smer, ker si ti vodil tečaj aerobike na vozu – ni nič druga kot zavajanje. Poudarjati, da te to, da si na vozu vodil tečaj aerobike, dela vrednega zaupanja pri čemerkoli drugem kot prihodnjem vodenju tečaja – je dvojno zavajanje. Ne bom je volil. Pa ne zato, ker je zavajala, ampak zato, ker ni uspela navesti niti enega dobrega razloga – zakaj bi bilo njo dobro voliti.