Ko so vaše ljubezni raztreščene po koščkih, vi pa ne morete sestaviti celote

Piše: Lejla Kenda, svetovalka na področju osebnostne rasti

Veliko je ljudi, ki imajo za seboj precej kratkorajnih razmerij, in se kar ne morejo ustaliti ter končno zaživeti ”normalnega” življenja s partnerjem. Zakaj ne? In zakaj točno to, kar je tem ljudem najtežje, drugim uspe kar tako, en, dva, tri?

Ne vem. Na to nimam odgovora. Nekateri iščejo globje psihološke vzroke, ki ležijo v našem otroštvu, spet drugi to pripisujejo karakterju in načinu življenja, ki ga nekdo ima. Imam prijateljico ali dve, ki izgledata dobro, sta uspešni, kreativni, zanimivi, pametni. A vse to jima ne pomaga. Vsa njuna razmerja trajajo od 3 do 6 mesecev. Pri svojih 39 letih sta seveda izoblikovani osebi, in z zrelostjo, tako pravijo, se človek težje prilagaja. Pa vendar! Zakaj ne srečata tistega pravega? Ko sem govorila z nekom, ki se pri nas ukvarja s ”parčkanjem”, mi je dejal, da ženskam teh let zdaj preostane to, da čakajo prvi krog ločencev. In da so te ženske v prvem krogu na prvo mesto pač postavile svojo ambicioznost, s čimer ni nič narobe. Da bodo v tem arzenalu moških zagotovo našle koga, ki bo vreden, torej dovolj kakovosten in ne preveč poškodovan, da bo lahko normalno vzpostavil nov odnos. Če ima otroke, toliko bolje, saj bo ženska tako lažje ocenila, ali ima opravka z odgovornim moškim. Na drugi strani opazujem poročene. Večina je nesrečnih, vsi moški, ki jih srečam, jamrajo, kako ničesar več ni, da se le prepirajo, da ne seksajo, itd. Nesrečnih poročenih žensk ne srečujem. Preprosto zato, ker ženske, ko so nesrečne, večinoma znajo narediti konec. Hm. Jaz sem v sredini. Poslušam oboje, in si mislim, za kaj hudiča je tako težko, in se ti ne najdejo med sabo? In potem me prešine. Obojim seveda ustreza takšna situacija. Če jim ne bi, verjemite, bi že zdavnaj naredili kakšno spremembo. Tipičen odnos do samega sebe pri Slovencih je ta, da smo žrtve. Trpljenje in žrtvovanje sta ključni sestavini izoblikovanja naše identitete in zato nujno potrebni, da preživimo. Vsi tisti, ki tega ne počnemo, smo čudaki. A v resnici je ravno obratno.