Zdravstveni sistem rak rana Slovenije, direktorji bolnišnic obsojajo posplošene negativne ocene

Sedanji sistem zdravstvenega zavarovanja dolgoročno ni vzdržen. Po študiji Inštituta za ekonomska raziskovanja bo leta 2025 v zdravstvu zmanjkalo 152,1 milijona evrov, ob ukinitvi dopolnilnega zavarovanja pa 643,4 milijona evrov. Iskanje novih virov bo izziv, saj višja prispevna stopnja obremeni proračun, plačevanje iz žepa pa bolne in starejše.

Na Inštitutu za ekonomska raziskovanja so danes predstavili študijo Ocena dolgoročne javno finančne vzdržnosti zdravstvenega sistema in možnih virov financiranja, ki jo je naročilo Slovensko zavarovalno združenje. Ob nespremenjeni strukturi virov in izdatkov za zdravstvo bo zaradi demografskih gibanj, rasti BDP in nedemografskih dejavnikov nastal dolgoročni primanjkljaj v zdravstvu.

Po njihovih izračunih bo leta 2025 ta primanjkljaj v zdravstvu dosegel 0,43 odstotka BDP oz. 152,1 milijona evrov, leta 2060 pa predvidoma 1,43 odstotka BDP oz. 503,8 milijona evrov. To pomeni, da brez dodatnih finančnih virov oz. sprememb pri izdatkih obstoječi sistem dolgoročno ni javno vzdržen.

Že pokrivanje tega primanjkljaja iz leta 2025 bo za sistem javnih financ predstavljalo izziv, saj bi pokritje 152,1 milijona evrov zahtevalo dvig prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje za 1,2 odstotne točke. Ob tem opozarjajo, da dolgoročno ne rastejo samo potrebe v zdravstvenem sistemu, ampak tudi potrebe v pokojninskem sistemu in sistemu dolgotrajne oskrbe.

Morebitna ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bi po projekcijah študije pomenila dodatni primanjkljaj v višini 1,39 odstotka BDP, s čimer bi se celotni primanjkljaj zdravstvenega sistema v letu 2025 povišal na 1,84 odstotka BDP oz. 643,4 milijona evrov, preračunano na BDP iz leta 2012.

To bi pomenilo zahtevo po dvigu delojemalčeve stopnje prispevkov za zdravstveno zavarovanje za 4,8 odstotne točke ter nastanek 160,6 milijonskega izpada dohodnine v državnem proračunu. Ob upoštevanju drugih javno-finančnih potreb, že obstoječe obremenitve s prispevki za socialno varnost in mednarodne davčne konkurenčnosti, je takšen razplet malo verjeten.

Po drugi strani pa bi pokrivanje manjkajočih sredstev z uvedbo neposrednih zasebnih plačil v obliki participacije pri prvem kurativnem obisku zdravnika in pri izdaji zdravila na recept ter v obliki letne odbitne franšize pomenilo izrazito obremenitev starejše populacije, saj zdravstveni izdatki strmo naraščajo s starostjo, opozarjajo avtorji študije.

Dodajajo tudi, da so dohodki upokojene populacije nizki. Projekcije tudi kažejo, da bo delež upokojene populacije naraščal, tako da vse dodatne obremenitve, ki bodo neizogibne, odpadejo na vedno manjši delež aktivne populacije, ki po sedanji ureditvi pokriva praktično celotne prispevke za socialno varnosti ter 94 odstotka dohodnine.

Tako je po mnenju izvajalcev študije nujno, da so stroški tudi tistega dela zdravstvenih storitev, ki jih v sedanji ureditvi pokriva dopolnilno zdravstveno zavarovanje, razporejeni na celotno populacijo. Aktivni del populacije namreč ne bo zmogel celotnega finančnega bremena.

Že zdaj se namreč Slovenija uvršča v vrh držav glede obremenitve s prispevki z socialno varnost. V letu 2011 je s 15-odstotnim deležem BDP zasedla četrto mesto med državami EU, slovenska delojemalčeva stopnja pa je s 22,1 odstotka najvišja med državami OECD.

Poudarjajo tudi, da zdravstvena reforma ne more iti le v smer iskanja finančnih virov, pač pa je treba k temu vprašanju pristopiti sočasno z ureditvijo dolgotrajne oskrbe in s spremembami pokojninskega sistema.

Generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Samo Fakin je v razpravi dejal, da v študiji pogreša scenarij oz. izračune ob morebitni uvedbi obvezne zdravstvene dajatve v višini 28 evrov, če bi ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Kot morebitne dodatne vire za zdravstvo pa je med drugim navedel izenačitev prispevnih stopenj, določene trošarine itd.

Poslanka SD Andreja Črnak Meglič pa je poudarila, da je ob spremembi sistema zdravstvenega zavarovanja treba misliti tudi na to, kako ga narediti bolj pravičnega. Opozorila je tudi na to, da gre za zdravstvo okoli 30 odstotkov zasebnega denarja.

A Eva Zver z Urada za makroekonomske analize in razvoj opozarja, da je neposrednih plačil iz žepa za 13 odstotkov, kar je po njenih navedbah najnižji delež med državami EU. 14 odstotkov sredstev, kolikor se jih zbere z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, pa je zbranih in porabljenih na solidarnosten način.

Peticijo za ohranitev javnega zdravstva je v prvem tednu zbiranja podpisov podpisalo več kot 3200 ljudi. Predsednica Združenja za državljanski nadzor zdravstvenega varstva ZaNas Nevenka Lekše je za STA dejala, da v prihodnjih dneh pričakuje še večji odziv. Vlado ob tem k zaustavitvi razgrajevanja javnega zdravstva poziva tudi stranka Solidarnost.

Podpise za peticijo bodo sicer zbirali celo leto. Po predvidevanjih Lekšetove naj bi jih zbrali vsaj 50.000. V tem času bodo z raznimi okroglimi mizami in drugimi dogodki osveščali ljudi, da morajo sami tudi kaj storiti za ohranitev javnega zdravstva. Z oddajo podpisa lahko po njenih besedah spodbudijo načrtovalce zdravstvene politike, da prisluhnejo ljudem in ustvarijo take pogoje, s katerimi bodo imeli dostop do zdravstvenih storitev. Peticija je demokratična pot, da dajo politiki jasno vedeti, zakaj se zavzemajo, je dejala.

V podpisovanje peticije za ohranitev javnega zdravstvenega sistema so se vključili tudi v Sindikatu upokojencev Slovenije. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so proti spremembam zdravstvenega sistema, ki bi pomenile zmanjševanje obsega pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Poleg tega izpostavljajo, da je v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja premalo denarja, zato predlagajo, da se breme pravično porazdeli na vse prejemke tako iz dela kot iz kapitala. Predlagajo tudi obdavčitev nezdrave hrane in pijač. Zavarovalnice pa bi po njihovem mnenju morale 50 odstotkov dobička nameniti za obvezno zdravstveno zavarovanje, so še zapisali.

Stranka Solidarnost medtem meni, da “krizo javnega zdravstvenega sistema poglablja trojna shizofrenija vlade”. Kot je na novinarski konferenci poudaril njen član in nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber, predsednica vlade Alenka Bratušek sicer z besedami zagovarja zdravstvo, a tega ne udejanja, finančni minister Uroš Čufer napoveduje krčenje javnega zdravstva, notranji minister Virant pa vse prepušča reševanju korupcije in predvideva, da se bo na ta način rešilo tudi zdravstvo.

“Ob taki razcepljenosti stališč vlade je seveda razumljivo, da ta kandidate za ministre išče dobesedno v komerkoli, ki pride po poti,” je še dejal Keber. V stranki se jim zdi najbolj odgovorno, da zdravstveni resor prevzame vlada sama.

Med kratkoročnimi ukrepi, ki bi jih morali sprejeti za izboljšanje stanja v zdravstvu, Solidarnost sicer izpostavlja dosledno uvedbo zdravstvenega prispevka pri vseh oblikah prihodka ter skrajšanje čakalne dobe na operacije na raven, ki bo omejila odliv bolnikov v tujino.

Medtem pa direktorji slovenskih bolnišnic opozarjajo, da ne morejo biti odgovorni za neustrezno ureditev zdravstvenega sistema, sistemsko korupcijo v zdravstvu in nestabilno finančno situacijo. Menijo tudi, da je bilo njihovo delo lani dobro in uspešno, saj so navkljub oteženim finančnim razmeram še uspeli ohraniti doseženi nivo zdravstvene oskrbe bolnikov.

V Združenju direktorjev slovenskih bolnišnic namreč ostro obsojajo posplošene negativne ocene in zahteve po odstopih direktorjev bolnišnic zaradi odklonov v zdravstvenem sistemu, ki pa so največkrat posledica sistemskih anomalij in na katere nimajo vpliva.

Razumejo jih kot odvračanje pozornosti od resničnih problemov slovenskega zdravstva, hkrati pa takšno komuniciranje pomeni dodatno vnašanje nemira med bolnike in njihove svojce ter povečevanje nezaupanja v slovenski zdravstveni sistem, so zapisali v sporočilu za javnost.

Kot opozarjajo, so se finančna sredstva v zdravstvenem sistemu v zadnjih letih zmanjšala za več kot 400 milijonov evrov na letni ravni. “Pa vendarle smo direktorji uspeli z ukrepi in organizacijo dela racionalizirati poslovanje do te mere, da zdravstveni sistem do tega trenutka še vedno uspešno deluje,” pišejo.

Navajajo tudi, da kljub zmanjševanju obsega financiranja bolnišnice leto za letom presegajo obseg programa, ki ga plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Zaradi tega je bilo naraščanje izgub pri izvajalcih zdravstvenih storitev hitrejše.

To je pripeljalo bolnišnice v položaj, ko ne zmorejo več zagotavljati normalnega delovanja. “Zmanjkuje sredstev za prepotrebno nadomeščanje medicinske opreme, za optimalno vzdrževanje logističnih sistemov, informatike, okrnjen je razvoj medicinske stroke,” opozarjajo. Kritično je postalo tudi zagotavljanje kadra vseh poklicnih skupin.

Nelikvidnost se odraža v grožnjah dobaviteljev, da bodo zaustavili dobave zdravil in zdravstvenega materiala. Vse to prinaša v zdravstveni sistem velika tveganja, navajajo direktorji in dodajajo, da vzroki za takšno stanje prihajajo iz sistemskega okolja – zakonodaje, na katero direktorji nimajo vpliva.

Direktorji ves čas opozarjajo, da je znotraj zdravstvenega sistema veliko sistemskih neracionalnosti. Za neustrezno ureditev zdravstvenega sistema, nastajajočo oz. sistemsko korupcijo v zdravstvu in nestabilno finančno situacijo znotraj zdravstvene blagajne pa, kot poudarjajo, ne morejo biti odgovorni. “Kaj pa odgovornost drugih, ki niso opravili svoje naloge pravočasno in tako, kot bi bilo treba,” se sprašujejo. (sta)

Slika je simbolična