Vsi grobarji Slovenije in njihov vodja

Piše: dr. Vinko Gorenak, poslanec SDS

Po včerajšnjem kongresu PS in ponovnemu Jankovičevemu vzponu na čelo stranke, od koder se je le formalno poslovil marca 2013, dejansko pa nikoli, smo sodeč po izjavah prvakov političnih strank, ponovno pred predčasnimi volitvami. Seveda štejejo izjave tistih prvakov političnih strank, ki v Sloveniji odločajo in ne tistih, ki so na zadnjih volitvah zmagali ali pa bili drugi. Seveda v prvi vrsti govorim o Virantu in Erjavcu in ne torej o Jankoviču ali Janši. Taka je pač politična realnost zablojenega slovenskega političnega prostora že nekaj let.

Da se Jankovič  nikoli ni poslovil s čela PS in da je bila lanskoletna njegova odstopna izjava zgolj pesek v oči ljudem in celotni politiki, smo sicer vedeli vsi, na glas pa je to včeraj povedala tudi Bratuškova.

Če torej besede Viranta in Erjavca kaj veljajo, se bodo torej še letos zgodile predčasne volitve. In kaj bo po volitvah drugače? Popolnoma ničesar. Tako kot že nekaj let bo parlament politično razdeljen na okoli 45 proti 45, gledano slovensko levo in desno. Ta odstotek bo verjetno za okoli 5 odstotkov gor ali dol za eno ali drugo stran. Na levi bo zagotovo ogromno izgubila PS, ki bo postala marginalna stranka, SD bo seveda močno pridobila, nastali pa bosta še strančica ali dve povsem na novo. Na desni večjih sprememb ne pričakujem. In kdo bo torej odločal po volitvah? Zmaga se nasmiha SDS ali SD, ki pa seveda ne bosta odločali o vladi. Odločal bo ponovno Erjavec in prvaki marginalne PS, ter ene ali dveh novonastalih levih strančic. Če bo vlado sestavljala levica, se bo seveda trudila da z desne zaradi »uravnoteženosti« pridobi SLS ali NSI. Že videno torej. Ta scenarij se nam ponavlja že vrsto let. Slovenija pa je kot talka grobarjev in njihovega vodje, vse bolj podobna starki, ki bo pravkar izgubila boj z življenjem, če jo ne bomo začeli intenzivno zdraviti. Kje so torej razlogi za tako stanje? Kdo je za to kriv? Koga lahko štejemo za grobarja Slovenije? Poglejmo dva osnovna razloga za tako stanje in imenujmo nekatere grobarje Slovenije.

Prvi in najpomembnejši razlog je seveda v leta 1990 izvedeni formalni, ne pa tudi dejanski demokratizaciji. Brez lustracije, ki so jo izvedle druge bivše komunistične države, lahko v Sloveniji ugotovimo le to, da so nove politične stranke sicer nastale, nekdanja komunistična partija, pa se je transformirala v več levih političnih strank, ki vse do danes spreminjajo imena, prihajajo in odhajajo iz Državnega zbora, imajo pa iste ljudi, ki se politično preoblačijo pred vsakimi volitvami in pod imenom te ali one stranke prihajajo v Državni zbor. Kako si drugače razlagati dejstvo, da posameznik menja tri ali več strank, pa ga volilci ne kaznujejo. Posledica tega so seveda veliki monopoli na sodnem, šolskem, medijskem, kulturnem in še kakšnem področju, ki pravih sprememb in dejanske demokratizacije nikoli niso doživela. Zato ni sprememb na političnem področju, kjer imajo omenjene politične stranke oblast kar 16 od 24 let samostojnosti Slovenije. Slovenija je zato tudi edina država, kjer je partijski šef Kučan postal demokratično izvoljeni predsednik države, ki tudi danes v formalno spremenjenih političnih okoliščinah obvladuje praktično vse pomembne vzvode v državi.

Drugi prav tako pomemben razlog za tako stanje je neuveljavitev večinskega volilnega sistema, ki so ga ljudje na referendumu izglasovali leta 1997, potrdilo pa ga je tudi Ustavno sodišče, takratna LDS s svojimi sateliti pa je to ljudsko voljo s spremembo ustave poteptala. Se še spomnite besed takrat vsemogočnega Anderliča, ki je dejal ne Bog ne Drnovšek mi ne bosta ukazovala kako bom glasoval. In kako stališče je imel takrat Kučan? Proti ljudsko seveda, saj ni podpiral večinskega volilnega sistema, ki bi koalicije oblikoval pred volitvami, po volitvah pa bi imeli dve veliki stranki in še kako malo stranko, tako kot je to na primer v Nemčiji. Odgovornost za vladanje bi bila tako jasna in odločali bi seveda pravi zmagovalci in ne poraženci volitev.

Vse ostalo o čemer bom govoril v nadaljevanju so zgolj pojavne oblike zgoraj omenjenih dveh razlogov za tako stanje v Sloveniji.

• V Sloveniji imamo na vrhu sodne veje oblasti Maslešo in na vrhu tožilske organizacije Fišerja, torej osebi, ki sta že v prejšnjem režimu delali v pravosodju in sta pri svojem delu dokazano kršili človekove pravice in ščitili enopartijski režim. In kdo ju je na ti mesti postavil? Seveda leva politična opcija, ki jo skrbno neguje in nadzira tudi Kučan.
• V Sloveniji imamo čisti levi medijski monopol, na katerega nas opozarjajo tudi mednarodne organizacije. Ta skrbi tudi za neomadeževano podobo Kučana in leve politične opcije, ter primerno kritičnost do opozicije.
• V Sloveniji imamo večinski levi šolski monopol, ki onemogoča konkurenco na tem področju, skrbi za levo politično ideologijo, povprečno znanje in ohranjanje privilegijev. Veliko število ministrov prihaja prav iz šolstva, zlasti iz FDV (na primer: Lukšič, Jelušičeva, Pikalo, Grizold, Bohinc, Svetlik, Kopač Mrakova…), ki pa je bila že v času komunizma politična fakulteta, kar je ob osamosvojitvi le spremenila ime in ne vsebine.
• V Sloveniji imamo daleč največ državne lastnine, ki pod pretvezo nacionalnega interesa, skrbi za finančno napajanje levih političnih monopolov in je največje leglo zlorab in korupcije, kar v obliki dokapitalizacij tako ali tako plačujejo davkoplačevalci. Kučan je bil in je izrazit zagovornik državne lastnine.
• V Sloveniji imamo številne tako imenovane »neodvisne« državne organe, ki jih v drugih državah sploh ne poznajo. Tipičen primer je KPK. Od kar jo imamo indeksi korupcije v Sloveniji samo naraščajo, tam kjer take institucije sploh nimajo pa imajo najmanj korupcije (na primer Danska ali Švedska). Domnevno neodvisna vodstva kvazi neodvisnih institucij praviloma imenuje leva politična opcija, ta vodstva so praviloma popolnoma naklonjena levi politični opciji in skrbijo za dobro javno podobo tudi liderjev leve politične opcije in čim slabšo podobo tisti na drugi strani. Kako si sicer razlagati dejanje bivšega predsednika Turka, ki je na čelo KPK imenoval Klemenčiča in Praprotnika.
• V Sloveniji očitno kontrolirano nastajajo in  propadajo leve politične stranke za sedaj le z izjemo SD, ki je neposredna naslednica nekdanjih komunistov, pri katerih je Kučan »zamrznil« članstvo, v resnici pa se je postavil nad vse leve politične stranke, njegov pogled in dolga senca kot bi dejal Lukšič, pa pogosto dosežeta še NSI in SLS. Kako si sicer drugače razlagati  Kučanovo angažiranje za ustanovitev ZARES, ko je bilo jasno da bo LDS popadla. Kako si sicer razlagati Kučanovo romanje na Magistrat in klanjanje Jankoviču naj ustanovi PS. Kako si sicer razlagati Kučanovo angažiranje, da bi Jankovič sestavil vlado, kako si sicer razlagati Kučanovo podporo liderjem protestov in zlorabljenim protestnikom, kako si sicer razlagati Kučanove pozive Jankoviču, da naj ne kandidira za predsednika PS, kako si sicer razlagati Kučanov obisk Bratuškove, ki je dejala, da proti Jankoviču ne bo kandidirala? Še bi lahko naštevali.

Opisano stanje je torej za Slovenijo slabo, znane pa so tudi rešitve, ki se kažejo v odpravi političnih, medijskih, šolskih in vseh drugih monopolov, privatizaciji državnega premoženja in uvedbi večinskega volilnega sistema. Dokler se to ne bo zgodilo bo Slovenija le tonila, včerajšnji volilni dan v PS pa bo ostal čisto navaden nepomemben dan, ki z boljšo prihodnostjo Slovenije nima nič skupnega.