Vrhovno sodišče ZDA proti rasi kot dejavniku pri sprejemu na univerzo

Vrhovno sodišče je zavrnilo odločitev prizivnega, ki je tesno z 8 proti 7 odločilo, da je referendumski način pristopa k vprašanju rasnih neenakosti v ZDA napačen in v nasprotju s 14. členom ustave in povzroča diskriminacijo manjšine.

Vrhovni sodnik Anthony Kennedy je v svojem večinskem mnenju zapisal, da ni šlo za to, kako rešiti razpravo glede rasnih preferenc pri sprejemanju na univerze, ampak za to, kdo lahko to razpravo reši in to so volivci. “V ustavi ali v primerih, ki so se doslej znašli pred sodiščem, ni ničesar, kar bi sodnikom dalo pravico, da spodkopljejo rezultate volitev,” je zapisal Kennedy.

Njegov konservativni kolega Antonin Scalia je dejal, da so se volivci Michigana pač odločili, da bodo barvno slepi in bi bila sramota, če bi jim sedaj na pot stopili vrhovni sodniki. Z večino se je strinjal tudi liberalni Stephen Breyer, ki je povedal, da imajo glavno besedo volivci.

Newyorčanka Sonia Sotomayor je bila odločno proti mnenju večine in je na glas prebrala svoje mnenje, v katerem opozarja, da si sodniki zatiskajo oči, kar neenakosti v ZDA ne bo odpravilo.

“Brez vsakršnega nadzora tudi demokratično potrjena zakonodaja lahko zatira pravice manjšin,” je dejala sodnica, ki se ji je v mnenju pridružila kolegica Ruth Bader Ginsburg.

Večina ameriških univerz pri sprejemanju novih študentov upošteva tudi rasne kvote, kar je posledica zatiranja temnopoltih in drugih manjšin v preteklosti. Zaradi tega npr. belopolti študent ne pride skozi, čeprav ima morda boljše ocene od temnopoltega.

V primeru Michigana so se organizirali tisti, ki imajo še vedno v rokah škarje in platno Amerike. To so starši, nekdanji diplomiranci univerz, katerih otroci niso mogli nadaljevati njihove dediščine, ker je univerza morala sprejeti pripadnike manjšin.

Šolski sistem Michigana se je že leta 2003 znašel pred vrhovnim sodiščem, ko je večina sodnikov potrdila pravico države, da pri sprejemanju na univerze upošteva tudi raso.

Nasprotniki tako imenovane afirmativne akcije, ki odpravlja krivice iz preteklosti tako, da včasih povzroča tudi nove, so potem tri leta kasneje organizirali referendum, na katerem je večina belopoltih volivcev Michigana pač sprejela odločitev v lastnem interesu s tolažbo, da v resnici volijo za odpravo rasne diskriminacije.

Sonia Sotomayor priznava, da je tudi sama lažje prišla na univerzo, ker je pripadnica latinskoameriške manjšine. Kot otroku revnih staršev iz Bronxa bi ji bila vrata do elitnih univerz brez afirmativne akcije verjetno zaprta. Produkt tega je tudi temnopolti sodnik Clarence Thomas, ki brez afirmativne akcije ne bi prišel do sedanjega položaja, vendar je danes med najbolj odločnimi nasprotniki tega programa.

Odločitev vrhovnega sodišča ZDA pomeni, da bodo lahko tudi druge države storile podobno kot Michigan. Doslej so imeli podobna uspešna referenduma v Kaliforniji in državi Washington. V nekaterih drugih državah rasne preference počasi odpravljajo z domačo zakonodajo.

Vse večji del Američanov je danes mnenja, da v ZDA diskriminacije manjšin več ni in je zato afirmativna akcija nepotrebna. Starši otrok, ki odraščajo v propadajočih mestih po ZDA z le malo upanja na dobro izobrazbo, se s tem seveda ne strinjajo. (sta)