DR. IVAN BELE: Sodnica Klajnškova je slabo podkovana, saj je sprejela “invalidni” obtožni akt!

Na Politikis.si poobjavljamo dele intervjuja, ki ga je priznani kazenski pravnik dr. Ivan Bele imel v zadnji številki tednika Demokracija.

A še prej bodite pozorni na te sestavke:

NAJBOLJ VROČA SODNA POŠTA ŽE NA POTI. Janez Janša in demokratična Slovenija pričakujeta oprostilno sodbo!

ZADEVA PATRIA IN PRAVO. Čas je, da se pravne maksime na sodisce.si umaknejo, ker se jih pri nas ne upošteva!

Kot laik in novinar sem postal pozoren na vas ob vašem komentiranju obtožnega predloga in sodbe v zadevi Patria, ki se navezuje na Janeza Janšo. Ste se pa na neki način »srečali« z Janšo že pred dobrimi petindvajsetimi leti, ko ste želeli strokovno spremljati sojenje proti četverici na Vojaškem sodišču v Ljubljani, kot zainteresirana strokovna javnost?

Drži. Že takrat sem bil navzoč na začetku sodnega procesa na Roški, a so nas kot del akademske javnosti praktično takoj izključili, da ne bi v javnosti dajali nezaželenih političnih ocen o tem procesu. Preučeval sem potrebo in razloge za obstoj vojaških sodišč. Takrat sem bil vodja delovne skupine pri slovenski skupščini, ki se je ukvarjala z vojaškimi sodišči. Sodeloval sem v skupini, ki je preučevala vojaška in politična kazniva dejanja. Še posebej sem preučeval urejenost kazenskopravnega varstva tako imenovanih skupinskih tajnosti. Moram reči, da sem na podlagi tistega preučevanja dosegel, žal za obtožence JBTZ prepozno, da za uradne, vojaške podatke in sploh državne podatke ne more odgovarjati nekdo, ki ni zavezan k temu, da jih mora varovati.

Da zanje odgovarja torej samo vojaška oseba … Se pravi, da to ne velja za civiliste, za novinarje?

Tako je. To je bilo tudi v prid novinarjev. Janša pa je že bil prej obsojen, ker je kot nevojaška oseba z zelenim flomastrom podčrtaval neki vojaški dokument, ki ga je bral in naj bi bil zaupne narave. To ne more biti izdaja tajnosti. Tajnost lahko izda samo tisti, ki je službeno zavezan, da jo bo varoval, a potem to prekrši in zaupane podatke sporoči nepooblaščeni osebi.

Podobno kot pred dobrimi petindvajsetimi leti, ko je odmeval proces proti četverici, zadnja leta odmeva sodni proces Patria, na katerem sodijo predsedniku SDS Janezu Janši. Nedvomno gre za zelo odmevno zadevo, ki je za vas, strokovnjake, zanimiva za preučevanje. Zakaj ste se odločili, da tudi sami preučite obtožni predlog in nato sodbo proti Janši? Kaj vas je spodbudilo k temu?

Pritegnilo me je poročanje o tej zadevi. Neprestano so poročali o tem, da je prišel na sodišče, da ni prišel na sodišče in podobno. Prvi narok, drugi narok in tako dalje … Temu primeru se je posvečala posebna pozornost, pri čemer so podrobno navajali formalno vodenje postopka, ni pa se dalo izvedeti, kaj obdolžencu pravzaprav očitajo. Skratka, nisem mogel razbrati pravne in dejanske podlage za obtožbo, in to vse do izrečene obsodbe. Po njej sta me začeli zanimati dve stvari. Najprej je bila to sama uporaba zakona, pri pisanju katerega sem sodeloval, nadalje me je zanimalo sedanje delovanje sodstva, ki sem ga zapustil kot predsednik Slovenskega sodniškega društva. To funkcijo sem opravljal ravno takrat, ko sta se sprejemala nova zakona o sodiščih in o sodniški službi. Želel sem se prepričati, kako takrat načrtovano delovanje sodnikov in sodne organizacije sedaj poteka po preteku poldrugega desetletja. Iz poročanja v medijih sem počasi dobil občutek, da se nekateri sodniki niti preveč ne trudijo pokazati, da delujejo nepristransko in neodvisno, kar imamo državljani pravico od njih zahtevati.

Kako pa gledate na to, da je na prvi stopnji to zelo zahtevno zadevo prevzela razmeroma mlada sodnica Barbara Klajnšek, ki je po mnenju kritikov tudi pravno slabo podkovana?

To, kako podkovana je sodnica, sem razbral šele iz sodbe. Na slabo podkovanost kaže predvsem dejstvo, da je na začetku kazenskega postopka sploh sprejela slabo sestavljeno obtožbo.

Se pravi, da je sprejela ta obtožni predlog?

To je bil obtožni akt, ki je bil sestavljen v nasprotju z vlogo državnega tožilca, ki mu je podeljena z ustavo. Zavzemal sem se za neodvisnost tožilstva, ki mu jo ustava daje oziroma jo od njega zahteva zato, da uporablja zakon enako za vse. V tem primeru je žal državni tožilec to svojo obveznost z vlaganjem in zastopanjem pravno neustrezne obtožbe zanemaril.

Ali namigujete, da bi se tožila Branka Zobec Hrastar v primeru Janše morala izločiti, saj je njen mož Zvonko Hrastar 31. maja 1988 sodeloval pri aretaciji Janše?

V mislih imam predvsem to, da je ona sestavila najprej obtožni predlog, tako imenovani dokazi pa so prišli pozneje. Ne uporabljaš zakona enako za vse, če se pri nekom vnaprej odločiš, katerega kaznivega dejanja ga boš obtožil, nato pa raziskuješ in iščeš dokaze za podkrepitev že sprejete odločitve. Na podlagi vložene obtožbe, ki je sicer zelo dolgovezna, predvsem ne moreš razbrati, s kakšnim ravnanjem naj bi bil Janša storil kaznivo dejanje, ki mu ga očitajo.

Že pred časom ste opozorili, da imata obtožni predlog in sodba v zadevi Patria v primeru Janše vsaj dve veliki napaki. Dejali ste, da je prva ta, da sta nepopolni, saj ob povzemanju zakonskih znakov kaznivega dejanja ne navajata konkretnih dejstev. Lahko to pojasnite?

V uvodu izreka sodbe je iz obtožbe prepisano zakonsko besedilo o kaznivem dejanju, kasneje pa ni popolnega opisa kaznivega dejanja Janeza Janše, iz katerega naj bi to kaznivo dejanje izhajalo. Naloga državnega tožilca pri vlaganju in zastopanju obtožbe pa je, da poskrbi za ujemanje zakonskega opisa kaznivega dejanja s konkretnim ravnanjem posameznika. Finska oprostilna sodba nazorno opozarja, da samo navajanje pogovorov in sestajanj med osebami brez jasne predstavitve vsebine pogovorov še ne pomeni predstavljanja ravnanja, ki se lahko presodi kot kaznivo dejanje.

Zmotilo pa me je še nekaj drugega. Tega sicer nisem razlagal, ker je morda nekoliko bolj zapleteno. Storitev kaznivega dejanja v obliki sprejemanja obljube za posredovanje je pravno koneksno dejanje z dajanjem obljube. Ta pravna koneksnost nam pove, da sprejemanje obljube ne more biti podano, če ni predhodnega dajanja obljube. Nedokazanost dajanja obljube hkrati učinkuje kot nedokazanost sprejemanja obljube. Glede na to, da sta bili obe dejanji storjeni v Sloveniji, bi državni tožilec moral obe obtožiti po slovenskem kazenskem zakonu v okrilju slovenske jurisdikcije. Nekoliko drugačna pravna zveza pa je v obtožbi navedena pri soobdolženem Zagožnu, ki naj bi bil najprej zase terjal obljubo nagrade. V tem primeru pa se jemanje obljube sme oceniti kot predikatno in avtonomno v tem pomenu, da bi lahko bilo obtoženo tudi samostojno, ne glede na to, ali je kasneje terjano obljubo tudi kdo dal. Res pa je, da se v primeru, ko gre za isto obljubo, ne bi smela obravnavati kot dve kaznivi dejanji soobdolženega Zagožna. Ko se je torej soobdolženemu Zagožnu očitalo terjanje obljube zase, je to lahko njegovo samostojno kaznivo dejanje, v delu, ko naj bi enako kot Janša sprejemal obljubo za SDS, pa gre za drugo kaznivo dejanje, pri katerem pa seveda kljub vsemu ne more iti za sostorilstvo.

Se pravi, da je razlika, če nekdo obljubo nagrade »prejme«, ali »sprejme«?

Izraz sprejeti obljubo ni isto kot prejeti obljubo v pomenu izvedeti zanjo. Obljuba darila ali nagrade se sprejme, ko je izraženo soglasje za njeno izpolnitev ob prevzemu nasprotne obveznosti izrabljanja položaja ali vpliva za posredovanje pri uradnem dejanju določene uradne osebe. Se pravi, da je sprejetje obljube izvršeno šele s pristankom na določeno nasprotno obveznost. V obtožbi ni mogoče najti dejstev, iz katerih bi lahko razbrali, kako je Janša izpolnil vse navedene znake kaznivega dejanja glede sprejemanja obljube. (se nadaljuje…)