Inzko: Presenečen sem, da ljudje niso šli že prej na ulice

Kakšne so po vaših ocenah varnostne razmere v BiH zaradi protestov? Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za nezadovoljstvo državljanov?

Po mojem mnenju je treba zarisati jasno mejo med nasiljem ob začetku protestov, za kar so odgovorne majhne skupine protestnikov, in popolnoma mirnimi demonstracijami, na katerih državljani izražajo resnično in legitimno nezadovoljstvo s političnim razredom, za katerega se zdi, da obstaja samo zato, da vzdržuje samega sebe.

Ostro obsojam nasilje, ki so ga izzvale majhne skupine v začetku februarja, v katerem je bilo požgano in uničeno premoženje, več protestnikov, novinarjev in policistov pa poškodovanih. Vendar varnostne razmere niso ogrožene. Z nasiljem, do katerega je prišlo ob začetku protestov, se morajo zdaj ukvarjati pristojne oblasti. Njihova odgovornost je, da preiščejo in na podlagi trdnih dokazov preganjajo tiste, ki so kršili zakon.

Vendar nasilje ob začetku protestov ne more biti izgovor, da se izvoljeni predstavniki v BiH ne zmenijo za legitimne zahteve protestnikov, ki so protestirali mirno in sodelovali na demokratičnih plenumih, ki so vzklili po vsej državi. Demonstracije so izbruhnile z zelo jasnim razlogom – začele so se zaradi socialnih razlogov v industrijskem središču Tuzli, kjer imajo visoko stopnjo brezposelnosti. Ljudje so poleg tega naveličani korupcije in nedelujočih storitev, želijo si ukrepe za finančno enakopravnost ali vsaj enake možnosti, želijo, da so oblasti, ki vodijo državo, odgovorne ljudem. Želijo si, da institucije delujejo dobro in da služijo ljudem, ki plačujejo davke, in ne vodjem političnih strank, ki včasih mislijo, da so nad institucijami. Skratka, želijo si dostojno in normalno življenje. Njihovo razočaranje in pričakovanja so legitimna in na ulice so šli zato, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo. Odkrito rečeno sem presenečen, da demonstracije niso izbruhnile že prej. Zdaj je samo vprašanje, ali bodo politični predstavniki vzeli resno sporočilo protestov.

Že leta pa tudi zdaj po protestih govorite, da je odgovornost za rešitev težav v BiH v rokah politikov te države, vendar se razmere samo poslabšujejo. Ali podpirate dejavnejšo vključitev mednarodne skupnosti, zlasti EU in ZDA, v reševanje problemov v BiH?

Še vedno je tako – domači politični voditelji so tisti, ki so v prvi vrsti odgovorni za iskanje rešitev in razvoj države. Prostovoljno so se javili, da bodo opravljali svoje delo, ko so kandidirali na volitvah, državljani pa so jim izkazali zaupanje. Če se bodo razmere poslabšale, bo to prav zaradi dejstva, ker niso opravili svojega dela, za katero so dobro plačani.

Mednarodna skupnost, vključno z ZDA in EU, je aktivno vpletena v BiH, vsi naši viri v državi so posvečeni enemu cilju – pomagati državi, da postane stabilna, sposobna živeti in učinkovita. Mednarodna skupnost je ravno tako zaskrbljena in razočarana zaradi pomanjkanja napredka v BiH v zadnjih letih. Mednarodna skupnost zadnja leta izvaja politiko “lastništva”, pri čemer morajo lokalne oblasti prevzeti večjo odgovornost pri izvajanju reform, potrebnih za razvoj države. To pomeni, da ima urad visokega predstavnika manj aktivno vlogo in razumem, da so mnogi razočarani nad tem.

Glede na to, kako težaven je ta proces, sem vesel, da ljudje svoja pričakovanja naslavljajo na pravi naslov – na izvoljene voditelje. Tako kot drugod bi morali državljani poklicati na odgovornost izvoljene voditelje in sprejemati prave odločitve na volitvah. Tako deluje demokracije in to bi moral biti cilj tudi v BiH.

Hkrati hočem povsem jasno povedati, da mednarodna skupnost ostaja vpletena v BiH in absolutno zavezana suverenosti in ozemeljski celovitosti te države.

Zaradi protestov se je povečalo zanimanje mednarodne skupnosti za BiH. Ta pozornost je dobrodošla in pošilja jasno sporočilo, da je mednarodni skupnosti mar za BiH in je pripravljena pomagati državljanom in oblastem pri iskanju rešitev za obstoječe probleme.

Ali podpirate predlog Slovenije, da bi bilo v BiH treba sprožiti dialog po vzoru dialoga med Beogradom in Prištino?

Kar se je zgodilo med Beogradom in Prištino, je bilo še pred nekaj leti videti nemogoče. A vendar so se razmere tako dramatično izboljšale, da so bili tudi najbolj optimistični opazovalci presenečeni. Rezultat tega je, da se Srbija premika naprej skupaj z drugimi sosedami BiH, medtem ko ta država zaostaja. Lekcija za BiH je naslednja: Ko so politiki pripravljeni pustiti ideološke razlike ob strani, da bi dosegli konkretne rešitev in skupaj gradili prihodnost, imajo korist vsi. Ljudje so naveličani poslušati politike, ki poskušajo izkoriščati razlike za to, da bi ostali na oblasti, prinesejo pa nič konkretnega. Če lahko Beograd in Priština rešita svoje probleme, ni razloga, da jih ne bi tudi BiH. To je najboljši primer, kako lahko odprt dialog pripelje do rešitev, sprejemljivih za vse. To je politični koncept, ki smo ga vedno zagovarjali v BiH in ga iskreno podpirali.

Ob protestih v BiH se znova zastavlja vprašanje nujnosti sprememb daytonskega sporazuma, saj je prav ta sporazum po mnenju mnogih glavna ovira za dejanske spremembe v BiH. Kaj je po več neuspelih poskusih mednarodna skupnost še pripravljena narediti, da se ta sporazum ustrezno spremeni, med drugim da se odpravi potratno institucionalno strukturo, za katero gre več kot 50 odstotkov BDP države?

Naj najprej povem, da so številna vprašanja, ki so jih načeli protestniki, povezana s problemi, ki se jih lahko takoj lotijo oblasti na ravni kantonov in entitet brez sprememb ustave. Povezani so s korupcijo, gospodarskim razvojem in institucijami, ki morajo služiti državljanom.

Na dejstvo, da so nekateri ljudje pozivali k ustavnim spremembam, ne bi smeli gledati kot na grožnjo. Protestniki sami ne morejo enostransko spremeniti ustavne ureditve BiH. Do ustavnih sprememb lahko pride samo s pravno predpisanimi zakonodajnimi mehanizmi, v katerih morajo sodelovati vse strani, obstajajo pa tudi določeni varovalni mehanizmi.

Kompleksno strukturo v BiH se izrablja kot izgovor za ustvarjanje dodatnih visokih položajev. To je problem na vse ravneh in v obeh entitetah. Številni gospodarski strokovnjaki so jasno povedali, da mora BiH zmanjšati stroške javne uprave. Nobene škode ne vidim v tem, da se razpravlja o predlogih, kako do učinkovitejših in cenejših institucij, a kot sem dejal – način, kako se to lahko naredi, je predpisan.

Ali je brez sprememb daytonskega sporazuma in volilne zakonodaje mogoče pričakovati kakršnekoli spremembe na oktobrskih volitvah?

Da, spremembe so možne in so v rokah državljanov, ki glasujejo na volitvah. Naj ponovim, ti protesti in zahteve plenumov so bile v glavnem naslovljene na lokalne vlade, kjer imajo oblasti pristojnosti za izboljšanje situacije v zvezi s korupcijo, gospodarskim razvojem, sumljivo privatizacijo itd. Ne glede na to, kakšen je institucionalni okvir – prednostna naloga političnih voditeljev bi morale biti ključne reforme ter da bi država in storitve delale bolje za državljane. (Jure Kos, sta)

Valentin Inzko