Bivši predsednik Milan Kučan, vi besede resnica ne poznate?

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

V Družini je bivši predsednik Milan Kučan pred dnevi v pismih bralcev (http://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/odmevi-predlogi-23-02) objavil svoje pismo, ki me je vsekakor prepričalo v eno samo dejstvo. Bivši predsednik Milan Kučan laže. To trdim odgovorno, svojo trditev pa bom v nadaljevanju dokazal z dejstvi in dokumenti, ki jih bom citiral. Zaradi korektnosti in natančnosti, zlasti pa objektivnosti bom v nadaljevanju njegovo pismo kar v celoti povzel. Takole piše bivši predsednik Milan Kučan: » Član Komisije DZ za človekove pravice poslanec Franc Breznik, SDS, pravi, da moj obisk v arhivu 21. novembra 2013 meče dvom na mojo nedolžnost v zadevi Crnogorac, ter da kaže mojo osebno stisko s tem v zvezi (Družina, »Bosta laž in sprenevedanje premagala resnico?«, 9. februarja 2014, str. 8). Svoj obisk v arhivu vidim povsem drugače.

Sramotno je, da se mora državljan Slovenije zaščititi pred manipulacijami parlamentarne komisije za človekove pravice, in sicer tako, da sam pridobi arhivsko gradivo o neki seji izpred 40 let in ga posreduje komisiji, zato da se člani SDS v svojih lažnivih obtožbah na račun posameznika ne bi mogli več sklicevati na isto arhivsko gradivo.

Nepošteno je, če arhivsko gradivo, ki je bilo posredovano komisiji in ki je dokaz o vsebini seje izpred 40 let, predsednica komisije javnosti prikrije. Nedvomno bi ob velikem interesu javnosti dobila soglasje Arhiva RS za objavo dokumentov. Novinarske komentarje in ugibanja ljubiteljskih publicistov objavi na spletni strani kot gradivo za sejo, arhivske dokumente z isto temo pa javnosti zapre.

Priprava seje parlamentarnih teles terja vsaj minimum profesionalnih in etičnih standardov, kajti v nasprotnem primeru so seje zgolj tratenje dragocenega časa in zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Pristajanje na manipulacije in laži pri delu DZ pa pomeni pristajanje na erozijo demokratične podstati države in njenih postopkov.

Predsednica Komisije, članica SDS, je na seji Komisije med drugim dejala: »Dejstvo je, da je g. Milan Kučan takrat kot član CK ZKS bil nedvomno seznanjen s temi stvarmi, predvsem s strani g. Mužiča. Kolikor je znano iz arhivov RS oz. iz dokumentov, naj bi g. Mužič Kučanu takrat obširno poročal. In rezultat tega je, da je po končani seji bil 26-letni Stjepan Crnogorac likvidiran.« Trije stavki in tri laži. Prvič, ne le da B. Mužič ni poročal Kučanu, pač pa Mužič takrat sploh ni razpravljal. Drugič, o Crnogorcu sploh ni tekla ali bila izrečena beseda. Tretjič, likvidacije Crnogorca nikakor ni mogoče povezati s sejo, s katero jo je manipulativno povezala Eva Irgl. Zato še vedno pričakujem odgovore komisije oziroma njene predsednice. Ni nobene potrebe, da bi ponje hodil na sejo Komisije, kot me v Družini poziva Franc Breznik, saj me za pojasnjevanje svojih dejanj ne potrebujeta ne Komisija ne njena predsednica«. Tako torej bivši predsednik Milan Kučan. Resnica pa je seveda precej drugačna.

Dne 13. 01. 2014 je bivši predsednik Milan Kučan na Evo Irgl naslovil pismo v katerem je med drugim zapisal kaj se je po njegovem mnenju dogajalo na 125. razširjeni seji CK ZKS dne 13. 07. 1972. Takole je ocenil takratne dogodke: »Skoraj 55 strani dolg stenogram seje, na katero se sklicuje g. Roman Leljak, jasno pove, da o primeru Crnogorac ni bila izrečena niti ena beseda. Razprava je bila namreč v celoti posvečena sistemskim vprašanjem delovanja SDV in preverjanju uresničevanja smernic za njeno delovanje. Moje takratno stališče je bilo, da meje delovanja SDV določa zakon tako, da politična presoja ne more biti prepuščena tem službam, nadzor nad njimi pa ne sme biti v pristojnosti zveze komunistov, pač pa skupščine«.

V nadaljevanju analizirajmo ta zapis bivšega predsednika Milana Kučana.

»O primeru Crnogorac ni bila izrečena niti ena beseda« 

To seveda ne drži, saj so na seji obravnavali tudi dokument  »Informacija o diverzantsko teroristični aktivnosti zoper SFRJ s poudarkom na zadnjih dogodkih«. Dokument nosi datum 11. 07. 1972, gre pa za slovenski prevod v Beogradu nastalega dokumenta. Ta dokument je prejelo tudi sekretariat ZKS, kjer pa je bil član tudi Milan Kučan. Na strani 16. dokument govori tudi o študentu Stjepanu Crnogorcu. Bivši predsednik Milan Kučan, vi besede resnica ne poznate?

»Meje delovanja SDV določa zakon«.

Ne bo držalo. Nobenih mej delovanja SDV ni določal noben zakon. Področni zakon iz leta 1967 in tisti iz leta 1972, kot tudi tisti iz leta 1980, govorijo le o tem, da je eno od področij dela Republiškega sekretariata za notranje zadeve, tudi področje »državne varnosti«, ki je namenjeno »varovanju ustavne ureditve«. Ker pa je takratna ustava določala le ZK (zveza komunistov), kot edino politično stranko, druge pa so bile prepovedane, je torej jasno, da je šlo za zaščito ZK, v katere sekretariatu je takrat sedel bivši predsednik republike Milan Kučan. Bivši predsednik Milan Kučan, vi besede resnica ne poznate?

Toda bivši predsednik Milan Kučan je hkrati povsem zamolčal, kaj se je še dogajalo na omenjeni seji. Na njej je nastopil tudi Marjan Orožen, takratni republiški sekretar za notranje zadeve. Ta je poročal tudi o sestanku v Beogradu, ki so ga imeli vsi republiški sekretarji za notranje zadeve. »Imate zeleno luč za širše posege in naj vas zakonska določila pri tem ne ovirajo«. Govoril je tudi o defektih v pravosodju, saj da »moraš osumljenca izpustiti, če v določenem roku nisi uspel zbrati dovolj dokazov«. Vse povedano jasno nakazuje usmeritev, ki je popolnoma jasna, SDV lahko dela tudi nezakonito. Tega bivši predsednik Milan Kučan ni slišal. Bivši predsednik Milan Kučan, vi besede resnica ne poznate?

Na isti seji sekretariata CK ZKS, so podprli tudi sklep o tem, da je potrebno zagotoviti dodatna materialna sredstva za potrebe SDV. In kaj je SDV leta 1972 načrtovala? Načrtovala je izdelavo prototipov:

• F1 – »prototip, ki se aktivira ob neposrednem udarcu v telo«.Ni torej jasno ali gre za eksplozivno sredstvo, bolj verjetno je da gre za smrtonosno injekcijo«.
• F2 – »model za posredno delovanje – balistična igla, ki se aktivira na krajšo razdaljo«. Ni povsem jasno za kaj gre.
• HP1 – »prototip sprožilca, ki se aktivira pri določeni hitrosti«. Očitno gre za sprožilec eksploziva.
• KP1 – »prototip sprožilca, ki se aktivira po določenih kilometrih«. Očitno gre za sprožilec eksploziva.
• TP1 – »prototip sprožilca, ki se aktivira pri določeni temperaturi«. Očitno gre za sprožilec eksploziva.

In leta 1976 je SDV očitno vse to že imela. Zanimivo je naročilo I/6-Z-44/57 z dne 23. 11. 1976, ki ga je poslala SDV Maribor na centralo v Ljubljano. Med drugim naročajo:

• 10 pištol z dušilci.
• 100 kompletov eksplozivnih naprav s 500 kg eksploziva.
• 30 kompletov sredstev za drogiranje, za popolno umiritev, sredstva za zastrupitev, sredstva za druge vrste onesposabljanja.
• 30 kompletov vetrovk in hlač, po možnosti nabavljenih v Italiji ali Avstriji iz skladišč ki prodajajo viške ameriške opreme.

SDV Ljubljana pa pod številko CSDV – Lj- KrD-Z- 49/43-76 z dne 01. 12. 1976 med drugim naroča:

• 20 komadov sredstev za živo diverzijo, sprožilni mehanizmi časovni in kemični.
• 10 komadov sredstev za tiho likvidacijo.
• 10 komadov kemičnih zažigalnih sredstev.
• 5 komadov obstojnih strupov.
• 30 komadov lasulje, brki, očala, zalisci.

Poudarjam, da sem navedel le nekatera naročila, ki jih je sicer za 8 strani teksta. Bivši predsednik Milan Kučan, lahko danes govori o tem, da je SDV ščitila tudi zdomce in izseljence. Toda zgoraj našteta sredstva pač niso sredstva za zaščiti ampak sredstva za napade in umore. Bivši predsednik Milan Kučan, vi besede resnica ne poznate?