PREVOD FINSKE OPROSTILNE SODBE. Poudarki: Janša pri izboru oklepnikov ni imel nič, Cekuta pretiraval s podatki, Patria pa boljša od konkurence!

Pomen sodb iz drugih držav v tej zadevi

Avstrijsko sodišče prve stopnje na Dunaju je pri obravnavani zadevi dne 5. 4. 2013 na podlagi predloženega dokaznega gradiva sprejelo sodbo, da dogodki, podrobneje opisani v Riedlovi sodbi in vsaj delno povezani z obravnavano zadevo, pričajo o storitvi kaznivega dejanja podkupovanja, poskusa goljufije in utaje davkov.

Na podlagi prevoda, ki ga je predložil finski državni tožilec, je Okrožno sodišče v Ljubljani v svoji sodbi z dne 5. 6. 2013 na podlagi podrobneje opisanih dogodkov, ki so vsaj delno povezani z obravnavano zadevo, spoznalo Janšo za krivega “sprejemanja podkupnin za nezakonito posredovanje” po 25. členu in prvem odstavku 269. člena slovenskega Kazenskega zakonika, Crnkoviča za krivega “dajanja daril za nezakonito posredovanje” po prvem odstavku 269. člena slovenskega Kazenskega zakonika ter Krkoviča za krivega “sprejemanja podkupnin za nezakonito posredovanje” po prvem odstavku 269. člena slovenskega Kazenskega zakonika.

V predočenem prevodu Patria Land Services Oy v zvezi z isto sodbo je med razlogi za obsodbo Janše navedeno tudi “sprejemanje daril za nezakonito posredovanje” na podlagi 1. odstavka i269. člena in 25. člena Kazenskega zakonika, med razlogi za obsodbo Črnkoviča “dajanje daril za nezakonito posredovanje” na podlagi 1. odstavka 269. člena Kazenskega zakonika in med razlogi za obsodbo Krkoviča “sprejemanje daril za nezakonito posredovanje” na podlagi 1. odstavka 269. člena Kazenskega zakonika.

Hulkkonen, Korpi, Niittynen, Wiitakorpi in Patria Land Services Oy zagovarjajo stališče, da se zgoraj omenjene sodbe na sodiščih v tujini ne bi smele upoštevati pri tokratni obravnavi zadeve na finskem sodišču.

Okrožno sodišče občine Häme ugotavlja, da je osrednje vprašanje pri obravnavani zadevi ali so obtoženi v tej zadevi zagrešili kaznivo dejanje hude kršitve prepovedi dajanja podkupnine po 13. in 14. členu 16. poglavja finskega Kazenskega zakonika. Glede na podana pojasnila se za razrešitev prve odločbe upošteva 268. člen slovenskega Kazenskega zakonika. V nasprotju s tem finski Kazenski zakonik ne določa izkoriščanja vpliva ali znakov kaznivega dejanja, povezanega s plačilom v zvezi z izkoriščanjem vpliva, kot je to določeno v 269. členu slovenskega Kazenskega zakonika. Ko je na Finskem stopil v veljavo (108/2002) kazenskopravni splošni sporazum Sveta Evropske unije z dne 4. 11. 1998, je država v sporazum vključila tudi dva zadržka; eden od njiju določa obsežnost kriminalizacije izkoriščanja vpliva in je še vedno v veljavi. Na podlagi omenjenega zadržka se na Finskem kazensko ne obsoja izkoriščanja vpliva po 12. členu splošnega sporazuma, če se to dejanje ne šteje kot kaznivo dejanje podkupovanja, za katerega je zagrožena kazen, ali kot del tega kaznivega dejanja ali drugega kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen. Tudi iz tega je mogoče sklepati, da je v Sloveniji mogoča obsodba na podlagi omenjenih dejanj, za katera po finski kazenski zakonodaji ne bi bila zagrožena kazen.

Iz sodbe v Sloveniji torej tudi zaradi tega ne moremo sklepati ali so obtoženi v obravnavani zadevi zagrešili kaznivo dejanje, za katero je na Finskem zagrožena kazen.

Tudi sicer je jasno izhodišče, da morebitno storjeno kaznivo dejanje tujih državljanov v tej zadevi ali v dogodkih, ki so z njo povezani, ne pomeni in ne zadošča kot dokaz, da so obtoženi v tej zadevi (Hulkkonen, Korpi, Niittynen, Nurmio in Wiitakorpi) zagrešili tisto kaznivo dejanje, za katero jim je zdaj zagrožena kazen. Njihovo morebitno krivdo je potrebno ugotoviti posebej.

Obsodbe omenjenih tujih državljanov na sodišču prve stopnje še niso pravnomočne. Hulkkonen, Korpi, Niittynen in Wiitakorpi so bili zaslišani na narokih slovenskega sodišča kot priče. Oni in drugi obtoženi v tej zadevi niso imeli možnosti, da bi zavzeli stališče v sodnih postopkih, povezanih z omenjenimi obsodbami v tujih državah, ali da bi vplivali na izjave in dokazno gradivo, na katerem temeljijo sodbe v tujih državah. Tudi iz vidika samoobtožbe oziroma dejstva, da obtoženci niso dolžni pričati proti samim sebi, je upoštevanje v Sloveniji izrečene sodbe v sodnem postopku na Finskem najmanj sporno.

Ob upoštevanju omenjenih dejstev Okrožno sodišče na Finskem meni, da v tujini izrečene sodbe ter z njimi povezani pisni dokazi in drugi dokazno gradivo, na primer gradivo iz predhodne preiskave v Sloveniji, ne more imeti pomembnega vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.

O tujih uradnikih, omenjenih v obtožnici, pripradnikih vojske in “drugih”

Poleg sporočil in zapiskov, ki sta jih sestavila predvsem Riedl in Cekuta in so bila predočena v podporo obtožnici ter na katerih so po Niittynenovih besedah skoraj v celoti temeljila njegova sporočila in zapiski v zvezi z zadevo, ter poleg sodb na sodiščih v drugih državah, ki še niso bile mednarodno priznane, in z njimi povezanih dokumentov ter drugega dokaznega gradiva, v obravnavani zadevi še ni bila izvedena posebna preiskava o vlogi Janše, Zagožna, Krkoviča, Zupana in Crnkoviča pri urejanju nakupa osemkolesnikov in z njim povezanih morebitnih obljub podkupnine in dajanja podkupnine, kot je omenjeno v obtožnici.

Glede na obstoječe dokaze sta imela Riedl in Cekuta razlog, da sta pretiravala s podatki, ki sta jih posredovala predvsem Niittynenu glede svojih zvez s prej omenjenimi osebami ter glede njihovih odnosov in možnosti vplivanja v zadevi, saj sta si s tem želela zagotoviti sklenitev pogodbe o svetovanju s Patrio ter izplačilo honorarja na podlagi te pogodbe.

Tako naj bi po podatkih, ki jih je Cekuta 20. 4. 2005 posredoval Niittynenu (S 18), Zupan kot vodja projekta zbiral razpisno ekipo, sam razpis pa naj bi bil objavljen čez 30 dni.

Mladenov je na Okrožnem sodišču pričal, da naj po njegovih podatkih Zagožen in Janša ne bi nikoli sodelovala. Po Mladenovih besedah je dobil Niittynen o zadevi napačne podatke.

Okrožno sodišče ugotavlja, da morebitna zaposlitev oseb v isti organizaciji v preteklosti, pripadanje isti stranki in isto politično prepričanje ali predhodno poznanstvo, nima pomembnega vpliva na odločitev v tej zadevi. Prav tako nimajo vpliva na odločitev naključna srečanja in telefonski pogovori teh oseb (S 124), če upoštevamo dejstvo, da glede vsebine klicev v tej zadevi niso bili podani dokazi.

Glede na predložene dokaze v tej zadevi je imela odločilni pomen pri odločitvi o nabavi oklepnih vozil strokovna komisija, ki jo je imenovalo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije. V tej sodni obravnavi niso bili predloženi dokazi, ki bi pričali o kontaktih med Janšo, Zagožnom, Krkovičem, Zupanom in Crnkovičem ter članih strokovne komisije ter o njihovih možnostih vplivanja na člane strokovne komisije.

V obtožnici niti ni zapisano, da naj bi se s podkupovanjem, ki je v njej omenjeno, vplivalo ali poskušalo vplivati na koga drugega kot v obtožnici omenjene osebe, na primer na prej omenjeno strokovno komisijo in na delovanje delovne skupine Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki je pripravljala razpis za oklepna vozila.

V zvezi z dajanjem podkupnine je v 13. členu 16. poglavja finskega Kazenskega zakonika določeno, da se darilo ali druga ugodnost izroči za delovanje z določbo mišljene uradne osebe ali pripadnika vojske v delovnem razmerju. Gre za možnost, ki jo ima omenjena oseba, da v delovnem razmerju vpliva na zadeve, za katere naj bi se poskušalo dati podkupnino. Po drugi strani pa zgolj teoretična možnost vplivanja še ne zadošča za izpolnitev kriterijev, po katerih bi se štela za kaznivo dejanje.

Lahko bi mislili, da je imel na primer premier Janša na podlagi svoje funkcije do neke mere dejansko možnost vplivati na obravnavo za Republiko Slovenijo pomembnih razpisov. Toda pomembnejši dokazi v zvezi s tem za postopek razpisa Okrožnemu sodišču niso bili predloženi.

Glede na predložene dokaze v zadevi je bil za pripravo tehničnih zahtev za oklepna vozila, ki so bila predmet postopka nabave, zadolžen generalštab Slovenske vojske. Lahko bi si mislili, da je Krkovič kot pomočnik načelnika generalštaba lahko vplival na pripravo seznama tehničnih zahtev. Podrobnejši dokazi v zvezi s tem niso bili predstavljeni. Prav tako predstvaljeni dokazi ne kažejo, da bi po sprejetju omenjenega seznama tehničnih zahtev aprila 2005 generalštab sodeloval pri izbiri oklepnih vozil ali da bi vsebina seznama tehničnih zahtev favorizirala vozila Patria Oy.

Na podlagi dokazov, ki so bili predočeni v zadevi in drugje, je po mnenju finskega Okrožnega sodišča nejasno ali so lahko Janša, Zagožen, Krkovič, Zupan ali Crnkovič vplivali na predmetni postopek nabave na način, kot ga opredeljuje 13. člen 16. poglavja finskega Kazenskega zakonika z določili o dajanju podkupnine.

Izrek kazni zaradi dajanja podkupnine poleg drugega predpostavlja tudi, da se uradna oseba ali pripadnik vojske iz prej omenjene določbe zavedata obljube ali prejema darila ali ugodnosti.

Na podlagi predloženih dokazov v tej zadevi ostaja nejasno ali so se Janša, Krkovič in Zupan zavedali obljube ali dajanja podkupnine “drugim osebam”, kot je zapisano v obtožnici, kot so na primer Zagožen, Črnkovič, stranka SDS, Cekuta ali preko posredovanja Janše Krkovič.

Ocena in sklepi

Obtoženi so se o dogodkih izpovedali na Okrožnem sodišču v dokazne namene v svoji zadevi, brez prisege, da izpovejo resnico, kar zmanjšuje dokazno vrednost njihove izpovedbe. Druge priče, zaslišane na Okrožnem sodišču, kot na primer Koski z Ministrstva za obrambo, so bili v času storitve očitanega kaznivega dejanja zaposleni na Patrii, so tam še vedno zaposleni ali pa s tem podjetjem tako ali drugače sodelujejo, kar zmanjšuje tudi dokazno vrednost njihove izpovedbe. V Koskijevi izpovedbi se niso pojavile zadeve, ki bi bistveno zmanjšale njeno dokazno vrednost.

V omenjeni sodbi že prej ugotovljeni poskusi koncerna Patria in podjetja Patria Vehicles Oy, da bi sklenili posel iz obtožnice in da bi v Sloveniji našli industrijskega partnerja, predstavljajo sami po sebi povsem sprejemljivo izhodišče.

Na podlagi neizpodbitnih dokazov je bilo oklepno vozilo Patrie Vehicles Oy po kakovosti in tehničnih specifikacijah bistveno boljše od konkurenčnega oklepnega vozila in ponudba Patrie Vehicles Oy je bila cenovno ugodnejša od konkurence.

Na podlagi morebitne podvrženosti h korupciji na področju vojne opreme in v državi, kjer se je sklepal posel, ne moremo narediti zaključkov o tem ali so obtoženci zagrešili kaznivo dejanje, ki jim ga očita tožilstvo in zanj zahteva kazen.

Po 13. členu 16. poglavja finskega Kazenskega zakonika se za kaznivo dejanje, povezano z dajanjem podkupnine, med drugim predpostavlja obljubo ali izročitev darila ali ugodnosti uradni osebi ali tretji osebi po omenjenem členu. Po tej določbi je uradna oseba lahko tudi uradna oseba iz tuje države ali pripadnik vojske.

Nobena od oseb, ki jih je zaslišalo Okrožno sodišče v zvezi s to zadevo, ni izpovedala, da bi Hulkkonen, Korpi, Niittynen, Nurmio ali Wiitakorpi v imenu Patrie ali Patria Vehicles Oy pri svojem delu na tem projektu obljubili ali izročili podkupnino, kot je to zapisano v obtožnici. Tudi iz drugih dokazov, predloženih v tej zadevi, to ni jasno ali enoznačno razvidno.

Pri opisu kaznivega dejanja je tožilec v obtožbi kot osrednje dokaze za obstoj dogovorov v zvezi z obljubo in izročitvijo podkupnine in za udeležbo obtožencev v teh dogovorih uporabil sporočila, zapiske in druge dokumente, naštete v omenjeni sodbi pod naslovom “Drugo dokazno gradivo, povezano z dogovori iz obtožnice”, ki se pretežno nanašajo na komunikacijo med Niittynenom in svetovalci Patrie Vehicles Oy v tej zadevi oziorma z osebami, ki so si to prizadevale postati, kot na primer Riedl, ter na pogajanja, na katerih je bil prisoten tudi Niittynen. Očitno so v omenjenem dokaznem gradivu med drugim izjave o tujih osebah in drugih odločevalcih, ki so omenjeni v obtožnici in se nanašajo na morebitne dogovore, o njihovih medsebojnih povezavah in možnostih vplivanja v zadevi (S 6, 9, 12, 19, 20, 34, 47, 64, 81, 90) ter o plačilih za svetovovanje in s temi plačili povezanih zadevah (S 42, 74, 103, 106, 109, 115, 121). Omenjeno dokazno gradivo govori v prid navedbam v obtožnici.

Vendar je po drugi strani vsebina omenjenega dokaznega gradiva zelo nedoločna. Lahko se ga tolmači tudi na način, ki so ga predstavili obtoženi.

Kot je že bilo potrjeno, je omenjeno dokazno gradivo vsebovalo tudi napačne podatke. Na podlagi predloženih dokazov obstaja možnost, da je na vsebino dokaznega gradiva vplivala želja oseb, ki so ga podale, da bi sklenili pogodbo o svetovanju s Patrio ali Patria Vehicles Oy in da bi vplivali na višino honorarja, ki naj bi jim bil izplačan po tej pogodbi.  Na podlagi predloženih dokazov je treba kot verjetno upoštevati tudi Niittynenovo izpovedbo, da je svoja sporočila in zapiske, na katere se sklicuje tožilec, skoraj izključno utemeljil na tem, kar mu je o zadevi povedal Riedl, in da dokazno gradivo o sestavi plačila za RHG iz Niittynenovih dokumentov temelji na izračunih, ki mu jih je posredoval Riedl in na katerih je Riedl zaposlenim na Patria Vehicles Oy utemeljil višino honorarja za svetovanje, ki naj bi se izplačal RGH. Podobno lahko Korpi (S 74) in Hulkkonen (S 109) pojasnita dokazno gradivo v dokumentih, ki zadevajo njiju, večinoma s podatki, ki jih je Niittynen dobil od Riedla in jima jih posredoval dalje.

Glede na razširjenost in potrebo uporabe podsvetovalcev so lahko Niittynen, Korpi, Hulkkonen ter Nurmio in Wiitakorpi utemeljeno verjeli, da RHG na podlagi lastnih pogodb plačuje podsvetovalce, ki jih uporablja v zadevi, kot na primer Wolfa in Cekuto, iz izplačanega honorarja za svetovanje, ki ga prejme od Patria Vehicles Oy in da torej podsvetovalci prejemajo plačilo za opravljeno delo za podjetje RHG.

V zadevi ni bilo dokazano, da bi znesek predplačila honorarja za svetovanje, ki ga je Patria Vehicles Oy izplačala podjetju RHG, vseboval očitno neutemeljene izračune ali da bi bila višina izplačanega predplačila glede na že izvedene ukrepe in obseg opravljenega dela podjetja RHG v zvezi s tem poslom očitno pretirana. Prav tako ni bilo dokazano, da je bila višina nadomestila za Rotis, določenega v pogodbi med Patrio Vehicles Oy in Rotisom, izredna ali neutemeljena glede na druge primerljive pogodbe. V zadevi predstavljeni dokazi ne kažejo, da bi bila plačila, ki sta jih Patria in Patria Vehicles Oy izplačala Cekuti za njegovo svetovanje Patrii ali Patria Vehicles Oy, po višini ali drugače neutemeljena ali da bi bil njihov namen pridobivanje zaupnih informacij o nabavi oklepnih vozil za Patrio ter da bi se obtoženci tega namena zavedali.

RHG in Rotis se lahko sama odločata, kako bosta uporabila honorar za svetovanje, ki je bil izplačan na podlagi pogodbe med Patria Vehicles Oy in RHG ali dogovorjeno nadomestilo za Rotis. V pogodbah o svetovanju, sklenjenih med Patria Vehicles Oy in RHG, so izrecna določila o prepovedi podkupovanja, ki se jih je svetovalec zavezal vključiti tudi v pogodbe, sklenjene med njim in tretjimi osebami.

V zadevi ni bilo dokazano, da bi obtoženci v tej zadevi v času storitve očitanega kaznivega dejanja dobili podatke, razvidne iz dokumentov slovenske policije (S 48), ki temeljijo na zapisu iz Črnkovičevega računalnika z dne 3. 9. 2005 o delitvi honorarja za Rotis.

Na podlagi predloženih dokazov Patria Vehicles Oy ni izplačala Rotisu niti dela nadomestila, določenega v pogodbi o njunem sodelovanju z dne 19. 12. 2006. Ni bilo dokazano, da bi Patria Vehicles Oy ali Patria izplačala denar slovenskim uradnim osebam, pripadnikom vojske, njihovim bližnjim ali stranki SDS, ki so omenjeni v obtožnici. V zadevi ni bilo dokazano, da bi bil v obtožnici navedenim slovenskim uradnikom, pripradnikom vojske, “drugim osebam” ali stranki SDS tudi kako drugače izplačan denar iz obtožnice iz zneska predplačila honorarja za svetovanje, ki ga je Patria Vehicles Oy izplačala RHG.

Samo izplačilo podkupnine iz obtožnice pa v tej zadevi tako ni odločilnega pomena, ker lahko že sama obljuba ali ponujanje podkupnine glede oblike nastanka kaznivega dejanja izpolnita določila za kaznivo dejanje dajanja podkupnine. Tako je obljubo, ponujanje ali dajanje podkupnine v relevantnih določilih treba razumeti kot ustrezna tudi v primeru, da naj bi se na ta način zagotovila uresničitev ukrepa ali odločitve, ki sta se osebi, ki je darilo ali ugodnost obljubila, ponudila ali dala, že vnaprej zdeli zelo verjetni.

Kot je bilo v tej sodbi že omenjeno, je uporaba svetovalcev in njihovih podsvetovalcev pri poslih z vojaško opremo običajna in praktično neizogibna. Na področju t.i. lobiranja je ta praksa tudi po besedah tožilca sama po sebi sprejemljiva. Tudi srečanja s političnimi odločevalci in predlogi lokalnih industrijskih partnerjev, kar je v svoji izpovedbi omenil Koski, niso na tem področju dela nič posebnega. V tem primeru je ponudbo na razpis lahko oddalo le lokalno slovensko podjetje. Z ozirom na to ter na možnost ciljne države za odpravo težav, pa tudi iz stališča protidobav, sta lokalna proizvodnja ter torej tudi iskanje lokalnega industrijskega partnerja povsem normalna ukrepa na tem področju. Iz zgodovinskih razlogov obstaja možnost, da je bila v času storitve očitanega kaznivega dejanja lokalna gospodarska dejavnost v Sloveniji in v okviru nje določena podjetja povezana z nekaterimi političnimi strankami. Višino honorarja za svetovanje in drugih s pogodbami določenih nadomestil lahko pogodbeni stranki določita sami. Na višino honorarjev in nadomestil na področju vojaške opreme bistveno vpliva dejstvo, da se primerljivi posli sklepajo relativno redko in da je število primernih svetovalcev omejeno. Tudi ti dve dejstvi ne govorita v prid obtožnici in krivdi obtožencev.

Na podlagi predloženega dokaznega gradiva so se predstavniki Patria Vehicles Oy večkrat zaman poskušali sestati s predsednikom vlade Janšo v zvezi s to zadevo. Zaposleni na Patria Vehicles Oy so vložili občutno veliko dela v pripravo zadevne ponudbe in v dogovore o sklenitvi posla, med drugim so še jeseni 2006 sodelovali na zahtevnih pogajanjih v zvezi s pogoji nabave in tehničnimi specifikacijami, zaradi katerih je tudi temu podjetju nastal precejšen strošek. Tudi omenjene zadeve ne kažejo na to, da bi obtoženci v zadevi iz podjetja Patria Vehicles Oy ali Patrie sodelovali pri dogovorih o obljubi ali dajanju podkupnine iz obtožnice.

V zadevi ni bilo dokazano, da bi obtoženci na prej ugotovljene načine v zadevi sami, skupaj ali vsak posebej sodelovali pri dogovorih o obljubi ali dajanju podkupnine, kot je to navedeno v obtožnici, na način, opisan v obtožnici, ali da bi te dogovore sprejeli na način, zaradi katerega bi se lahko štelo, da so nalašč sodelovali v zadevi, povezani z dajanjem podkupnine, ki vsebuje znake kaznivega dejanja.

Okrožno sodišče ugotavlja, da drugi argumenti predstavljeni v tej zadevi posebej ali skupaj z že naštetimi argumenti v tej sodbi nimajo bistvenega vpliva na končno odločitev v tej zadevi.

Glede na zgoraj predstavljene in sicer predstavljene dokaze v zadevi je po mnenju Okrožnega sodišča iz celotnega dokaznega gradiva razvidno, da obstaja precejšen dvom glede tega, da so Hulkkonen, Korpi, Niittynen, Nurmio in Wiitakorpi storili v obtožnici očitano jim kaznivo dejanje.

V zadevi torej ni bilo dokazano, da bi Hulkkonen, Korpi, Niittynen, Nurmio in Wiitakorpi zagrešili kaznivo dejanje hude kršitve prepovedi dajanja podkupnine iz 1. točke obtožnice, za katero tožilec za njih zahteva kazen. Zato se obtožnico in druge tožilčeve zahteve v zvezi z obtoženci, ki temeljijo na njej, glede prve točke obtožnice v celoti zavrne.