SDV – Milan Kučan ni “nadangel”

Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS

Govoriti ali pisati o bivšem predsedniku republike Milanu Kučanu ima v Sloveniji povsem jasne predpostavke za vsakega avtorja takega početja. Ali ga hvališ in kuješ v nebo in se mu klanjaš ali pa boš deležen ostrih kritik, diskvalifikacij in napadov. Sam sem v večji meri navajen tistega drugega, zato tale moj zapis seveda ne bo prizanesljiv do bivšega predsednika republike Milana Kučana.

Dne 13. 01. 2014 je bivši predsednik republike Milan Kučan na Evo Irgl naslovil pismo v katerem je med drugim zapisal kaj se je po njegovem mnenju dogajalo na 125. razširjeni seji CK ZKS dne 13. 07. 1972. Takole je ocenil takratne dogodke: »Skoraj 55 strani dolg stenogram seje, na katero se sklicuje g. Roman Leljak, jasno pove, da o primeru Crnogorac ni bila izrečena niti ena beseda. Razprava je bila namreč v celoti posvečena sistemskim vprašanjem delovanja SDV in preverjanju uresničevanja smernic za njeno delovanje. Moje takratno stališče je bilo, da meje delovanja SDV določa zakon tako, da politična presoja ne more biti prepuščena tem službam, nadzor nad njimi pa ne sme biti v pristojnosti zveze komunistov, pač pa skupščine«. V nadaljevanju analizirajmo ta zapis »nadangela«.

»O primeru Crnogorac ni bila izrečena niti ena beseda«  

To seveda lahko ne drži, saj so na seji obravnavali tudi dokument  »Informacija o diverzantsko teroristični aktivnosti zoper SFRJ s poudarkom na zadnjih dogodkih«.Dokument nosi datum 11. 07. 1972, gre pa za slovenski prevod v Beogradu nastalega dokumenta. Ta dokument je prejelo tudi sekretariat ZKS, kjer pa je bil član tudi Milan Kučan. Na strani 16. dokument govori tudi o študentu Stjepanu Crnogorcu. Bivši predsednik republike zakaj torej zavajate?

»Meje delovanja SDV določa zakon«.

Ne bo držalo. Nobenih mej delovanja SDV ni določal noben zakon. Področni zakon iz leta 1967 in tisti iz leta 1972, kot tudi tisti iz leta 1980, govorijo le o tem, da je eno od področij dela Republiškega sekretariata za notranje zadeve, tudi področje »državne varnosti«, ki je namenjeno »varovanju ustavne ureditve«. Ker pa je takratna ustava določala le ZK (zveza komunistov), kot edino politično stranko, druge pa so bile prepovedane, je torej jasno, da je šlo za zaščito ZK, v katere sekretariatu je takrat sedel bivši predsednik republike Milan Kučan. Bivši predsednik republike zakaj torej zavajate?

Toda bivši predsednik republike Milan Kučan je hkrati povsem zamolčal, kaj se je še dogajalo na omenjeni seji. Na njej je nastopil tudi Marjan Orožen, takratni republiški sekretar za notranje zadeve. Ta je poročal tudi o sestanku v Beogradu, ki so ga imeli vsi republiški sekretarji za notranje zadeve. »Imate zeleno luč za širše posege in naj vas zakonska določila pri tem ne ovirajo.« Govoril je tudi o defektih v pravosodju, saj da »moraš osumljenca izpustiti, če v določenem roku nisi uspel zbrati dovolj dokazov«. Vse povedano jasno nakazuje usmeritev, ki je popolnoma jasna, SDV lahko dela tudi nezakonito. Tega bivši predsednik republike Milan Kučan ni slišal ali pa je v svoji sedanji vlogi »nadangela« to zavestno preslišal, danes pa zamolčal.

Na isti seji sekretariata CK ZKS, so podprli tudi sklep o tem, da je potrebno zagotoviti dodatna materialna sredstva za potrebe SDV. In kaj je SDV leta 1972 načrtovala? Načrtovala je izdelavo prototipov:

• F1 – »prototip, ki se aktivira ob neposrednem udarcu v telo«.Ni torej jasno ali gre za eksplozivno sredstvo, bolj verjetno je da gre za smrtonosno injekcijo«.
• F2 – »model za posredno delovanje – balistična igla, ki se aktivira na krajšo razdaljo«. Ni povsem jasno za kaj gre.
• HP1 – »prototip sprožilca, ki se aktivira pri določeni hitrosti«. Očitno gre za sprožilec eksploziva.
• KP1 – »prototip sprožilca, ki se aktivira po določenih kilometrih«. Očitno gre za sprožilec eksploziva.
• TP1 – »prototip sprožilca, ki se aktivira pri določeni temperaturi«. Očitno gre za sprožilec eksploziva.

In leta 1976 je SDV očitno vse to že imela. Zanimivo je naročilo I/6-Z-44/57 z dne 23. 11. 1976, ki ga je poslala SDV Maribor na centralo v Ljubljano. Med drugim naročajo:

• 10 pištol z dušilci.
• 100 kompletov eksplozivnih naprav s 500 kg eksploziva.
• 30 kompletov sredstev za drogiranje, za popolno umiritev, sredstva za zastrupitev, sredstva za druge vrste onesposabljanja.
• 30 kompletov vetrovk in hlač, po možnosti nabavljenih v Italiji ali Avstriji iz skladišč ki prodajajo viške ameriške opreme.

SDV Ljubljana pa pod številko CSDV – Lj- KrD-Z- 49/43-76 z dne 01. 12. 1976 med drugim naroča:

• 20 komadov sredstev za živo diverzijo, sprožilni mehanizmi časovni in kemični.
• 10 komadov sredstev za tiho likvidacijo.
• 10 komadov kemičnih zažigalnih sredstev.
• 5 komadov obstojnih strupov.
• 30 komadov lasulje, brki, očala, zalisci.

Poudarjam da sem navedel le nekatera naročila, ki jih je sicer za 8 strani teksta.

Bivši predsednik republike Milan Kučan, lahko danes govori o tem, da je SDV ščitila tudi zdomce in izseljence. Toda zgoraj našteta sredstva pač niso sredstva za zaščiti ampak sredstva za napade in umore.

Morda boste rekli, to se je dogajalo nekoč in se ne dogaja danes. To se nas ne tiče. Toda temu ni tako. Danes nastaja temeljno vprašanje, koliko teh sredstev je nekdanja SDV porabila za svoje zločinsko delovanje in koliko jih je leta 1990 še ostalo? V našem današnjem interesu je, da Vlada RS zlasti pa notranji minister  in direktor SOVE odgovorita na naslednja vprašanja:

• Koliko strupenega plina, smrtonosnih injekcij in drugih sredstev za likvidacijo oseb je SDV do leta 1990  sploh naročila in dobila?
• Kje je SDV do leta 1990 strupene pline, smrtonosne injekcije in druga sredstva za likvidacijo oseb skladiščila?
• Koliko strupenega plina, smrtonosnih injekcij in drugih sredstev za likvidacijo oseb je SDV do leta 1990 porabila?
• Kje so zapisniki in drugi materialni dokazi o tem koliko strupenega plina, smrtonosnih injekcij in drugih sredstev za likvidacijo oseb, do leta 1990 je bilo porabljenih?
• Koliko strupenega plina, smrtonosnih injekcij in drugih sredstev za likvidacijo oseb je SDV ob osamosvojitvi še imela?
• Komu so bili strupeni plini, smrtonosne injekcije in druga sredstva za likvidacijo oseb leta 1990 predani?
• Ali so bili po letu 1990 strupeni plini, smrtonosne injekcije in druga sredstva za likvidacijo oseb uničeni in kje so zapisniki o tem?
• Ali obstaja možnost, da so bili strupeni plini, smrtonosne injekcije in druga sredstva za likvidacijo oseb v času tik pred letom 1990 odtujeni s strani nepoklicanih oseb, morda nekdanjih uslužbencev SDV?
• Ali obstaja možnost, da strupeni plini, smrtonosne injekcije in druga sredstva za likvidacijo oseb kjerkoli v Sloveniji še obstajajo in kdo ima nad njimi nadzor?

Za zaključek pa se vrnimo k bivšemu predsedniku države Milanu Kučanu. Ta bo zagotovo povedal da o tem niti takrat niti danes ni vedel nič. Ni mogoče trditi, da je vedel. Toda danes ko ti dokumenti prihajajo na dan, bi lahko igral aktivno vlogo pri razčiščevanju teh vprašanj, tudi zgoraj postavljenih, saj ima še danes neposredne zveze z ljudmi, ki pa na ta vprašanja odgovore imajo. Dokler bo igral vlogo »nadangela« ali užaljenega kalimerota in dokler bo napadal raziskovalce in poslance, ki o tem govorimo, bo zame soodgovoren za vse to, tudi za morebitno današnjo ali jutrišnjo zlorabo strupenih plinov, smrtonosnih injekcij in drugih sredstev za likvidacijo oseb, če ta seveda še kje obstajajo.