Na pogrebu Nelsona Mandele se bo zbrala vsa svetovna elita

Britanski časnik The Guardian je nekako prišel do načrtov za uradno žalovanje in pogreb, ki jih je južnoafriška vlada pripravila že pred letom dni, potem ko je postalo jasno, da boj Mandele z boleznijo ne bo trajal več dolgo.

Na pogrebu pričakujejo vse nekdanje še živeče predsednike ZDA (Jimmyja Carterja, Georgea Busha starejšega in mlajšega ter Billa Clintona) kot tudi sedanjega predsednika Baracka Obamo.

Pričakujejo tudi britanskega prestolonaslednika Charlesa in druge člane kraljevske družine, svetovne voditelje, med katerimi bodo tudi takšni, ki zahodnjakom niso pri srcu, kot je vodja Zimbabveja Robert Mugabe, ki ga Mandela ni nikoli zapustil, kot ni zapustil nobenega od podpornikov iz časov apartheida, kot sta bila na primer pokojni libijski voditelj Moamer Gadafi in nekdanji kubanski voditelj Fidel Castro.

Žalne in pogrebne slovesnosti bodo predvidoma trajale skoraj dva tedna po smrti, Mandela pa bo na koncu pokopan v rodni vasi Qunu. Pred tem bodo slovesnosti potekale v Johannesburgu, kjer je 95-letni Mandela v četrtek umrl v družinskem krogu, in prestolnici Pretorii, kjer bo glavna spominska slovesnost z mavrico svetovnih voditeljev ter slavnih osebnosti, kot so Oprah Winfrey, Bono in drugi.

Pogreb Mandele bi bilo morda mogoče primerjati s pogrebom Winstona Churchilla leta 1965 in papeža Janeza Pavla II. leta 2005, ko se je v Rimu zbralo šest kraljic, pet kraljev in 70 predsednikov držav ter vlad, poleg seveda dveh milijonov navadnih smrtnikov.

Iz vsega sveta medtem še naprej prihajajo sožalna sporočila zaradi smrti človeka, ki je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno, ko se je odpovedal maščevanju zaradi 27 let, ki jih je preživel v zaporu, in zaradi trpljenja milijonov temnopoltih sodržavljanov, ki jih je s politiko rasne delitve oziroma apartheida zatirala bela manjšina Afrikanerjev, to je potomcev nizozemskih in britanskih priseljencev.

Mandelo so poslali v zapor leta 1964 v času, ko so države v Afriki snemale evropski kolonialni jarem in začenjale bolj ali manj burno pot v neodvisnost. Zaprtje Mandele se je državi maščevalo, saj je postala mednarodna izobčenka, s katero so poslovali le najbolj konservativni režimi, kot je bila Velika Britanija pod premierko Margaret Thatcher in ZDA pod predsednikom Ronaldom Reaganom.

Leta 1990 ga je osvobodil zadnji beli predsednik Južnoafriške republike William de Klerk, s katerim sta si tri leta kasneje razdelila Nobelovo nagrado za mir. Država je bila tiste čase kot sod smodnika, eksplozijo pa je ustavila gladka izvolitev Mandele za prvega temnopoltega predsednika leta 1994.

Na položaju je Madiba, kot so ga klicali prijatelji po imenu njegovega plemenskega klana, ostal le en mandat. Poenotenje države je dosegel s pomočjo komisije za mir in spravo, ki je nekdanjim rasističnim zatiralcem pogledala skozi prste, če so se pokesali, medtem ko mu pri gospodarski politiki ni šlo najbolje od rok.

“Njegov največji dosežek je bil poenotenje in pomiritev države po apartheidu. Glede tega je bil zelo poseben človek. Human in poln sočutja. Človek, ki je razumel strahove bele manjšine v času tranzicije do demokracije,” je za CNN povedal de Klerk, ki je bil po letu 1994 podpredsednik vlade Nelsona Mandele.

Njegovo veličino je pred leti ovekovečil tudi ameriški režiser Clint Eastwood v filmu Nepremagljivi, ki opisuje resnično zgodbo.

Mandela je leta 1995 oblečen v nacionalni dres čestital za zmago v finalu svetovnega prvenstva v ragbiju domači reprezentanci, ki je premagala Novo Zelandijo.

Ragbi je bil šport belcev in Mandelov sprehod do igralcev, ki jim je predal zmagovalni pokal, je sprožil navdušene vzklike 65.000 glave množice, saj je bil še ena potrditev prave poti do sprave. Mandela se je zadnjič pojavil v javnosti na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2010.

Ob smrti amaterskega boksarja je sožalje izrazil tudi nekdanji svetovni prvak težke kategorije Mohamed Ali, ki se je z Mandelo srečal enkrat v Južnoafriški republiki, drugič pa v ZDA. “Mandela je bil simbol odpuščanja, ki je uspel preseči rasne krivice in je pomenil navdih za vse druge,” je sporočil Ali.

Nekdanji predsednik ZDA Carter pa je sporočil, da so zagovorniki človekovih pravic po svetu izgubili velikega voditelja.

Za Mandelo, ki je bil trikrat poročen, žalujeta cela država in ves svet, najbolj pa družina. S prvo ženo Evelyn Mase sta se ločila leta 1957, nekdanja žena pa je umrla leta 2004. Od treh otrok iz prvega zakona je preživela le hči Makaziwe. Sin Makghato je umrl za aidsom, kar je Mandelo prepričalo, da je aktivno opozarjal na bolezen, ki je hud problem v Južni Afriki.

Z drugo ženo Winnie Mandela je imel dve hčerki, Zindzi, Zenani, po ločitvi pa se je še enkrat poročil, in sicer z vdovo predsednika Mozambika Graco Machel. (sta)