Novice iz Butal

Pijani sodnik, neotesani odvetnik in neumna novinarka

Piše: Ana Jud, publicistka

“Nobody gets justice. People only get good luck or bad luck,” je že davno tega zapisal Orson Welles. V tem trenutku se moram popolnoma strinjati z njim. Nobene pravice ni. V marsičem je vse odvisno samo od sreče. Včasih nam je naklonjena, včasih ne. Meni minulo soboto res ni bila naklonjena.

Dan je sicer minil prijetno. Druženje z mojima malima lepotkama, okusno kosilo, dokončanje nove slike, malo počitka … In potem? Pozno popoldne pa sem prejela sms sporočilo, v katerega je znanec zapisal: »Berem Delo. Sramota od sodišča!« Ker Dela načeloma ne berem, ne vem, kaj se je zgodilo. To, da so slovenska sodišča, v veliki meri, sramota, pa pravzaprav ni novica. Dokler sem bila še mlajša, sem verjela, da sodišča služijo pravici. Danes vem, da je vloga slovenskih sodišč dobesedno maligna. Rakava. Škodljiva.

Na ihtava sms sporočila, kaj zaboga je v Delu – šesti čut mi je šepetel, da sem na tapeti jaz –, mi je znanec le sporočil, da Delo čez polovico strani, v črni kroniki, obnavlja zgodbo iz oktobra 2006, ko je glasbenik Miha Guštin o moji malenkosti na Siolovem blogu napisal vrsto laži in žaljivk in to izključno zato, ker sem pred leti dala na čevelj njegovega prijatelja Mateja. O tem v javnosti nikoli nisem želela razpravljati in tudi tokrat lahko tako Mateju kot Mihi sporočim zgolj to: get a life! V osebnem smislu je bila zadeva zame že davno končana, a ker sem postala tarča bolestnih ljubosumnežev, se je bilo o tem treba prerekati na sodišču.

Zdaj zadeva še ni končana. Ni pravnomočna. Na prvi stopnji se je končala tako, kot se ne bi smela. Krivdo lahko mirne vesti pripišem sodniku.

Pomislite, če ste stranka v postopku, upravičeno pričakujete, da boste zaslišani, da boste lahko povedali svojo plat zgodbe. V tem primeru pa sodnik Franc Krepfl, ki je leta 2006 sicer izdal začasno sodno odredbo za umik bloga, meni tega preprosto ni dovolil. Trikrat sem dobila vabilo na zaslišanje, trikrat sem prišla tja, a zaslišana nisem bila. Ravno tako sodnik ni dovolil sodnega izvedenca s področja psihiatrije, ki bi lahko najbolje presodil, kakšno škodo sem zaradi Guštinovih laži utrpela. Čudno. Mar domišljavi sodnik razpolaga tudi z znanjem medicinske stroke in zatorej ne potrebuje strokovnih mnenj?

Guština je zastopal odvetnik David Sluga. Nizkotnejše obnašanje v sodni dvorani bi najbrž težko zasledili, a sodnika Krepfla zaničevanja na moj račun spet niso motila. Še prikimaval jim je, še hihital se je in pokašljeval, s katranom polnim pljuč. Saj veste, posiljeno ženske je treba še kamenjati. Kaj, a ni bila posiljena, ker je prej sama napisala, da »ima pičko zato, da fuka«? Skratka, če ženska to napiše, je nato dovoljeno, da drugi o njej pišejo s kom fuka, kako fuka in tako dalje? Kje je meja? Resno, koliko literature, kakršne koli, tudi strokovne, je sodnik Krepfl v življenju prebral? Sumim, da ne veliko. Njegova obča razgledanost je naravnost otožna, o ravni njegove strokovne podkovanosti pa si ne bi drznila soditi, saj slovenski jezik še ni rodil izraza s katerim bi lahko opisali tako orjaško nesposobnost.

Krepflovi sodniški kolegi pripovedujejo, da ima gospod na Dolenjskem zidanico, v kateri se rad srečuje z drugimi kolegi iz sodniških vrst, pa tudi s kakšnim predsednikom sodišča in s kakšnim ministrom … Tam se nato tako dolgo nalivajo z vinom, dokler vse okoli zidanice ni pokozlano. Tako ljudje pripovedujejo. Ej, Krepfl, kako se pa kaj počutiš ob tem, ko te ljudje, tudi tvoji kolegi sodniki, takole opravljajo? Joj, a bi sodnika morda morala vikati in in nazivati s »spoštovani«? Brez zamere, lažnivcem ne izkazujem nikakršnega spoštovanja.

Mimogrede, sodnik Krepfl, kako se kaj počutite ob objavi navedb o vašem pijančevanju (ki ga ne morete zanikati)? Vam dobro denejo? Ali pa ste itak ves čas malo v hlapih in pripomb niti ne slišite? Vsekakor ne morete jadikovati, da moje prostodušne navedbe, slišane iz iskrivih in iskrenih virov, posegajo v vašo zasebnost, kajti, pomislite, ravno vi ste dovolili, da je Guštinu dovoljeno posegati v moje zasebno življenje. Če je dovoljeno posegati v moje zasebno življenje, je dovoljeno posegati tudi v vaše zasebno življenje.

Zdaj pa še vprašanje, kako je možno, da Delo tako lažnivi, manipulativni članek objavi? Je mar novinarka Dela Iva Ropac poklicala mene in odvetniško pisarno Zidar-Klemenčič in preverila dejstva? Ne. Novinarka časnika, ki venomer stoka o novinarski etiki, morali, tedaj, ko gre za njegovo pisanje, vse to pozabi. Je novinarka Dela morda seznanjena, da je zoper sodnika Krepfla podana prijava pri predsedniku sodišča zaradi neprimernega dela v tem primeru. Je novinarka Dela morda seznanjena, da je sodnik obravnavo zaključil, ne da bi me zaslišal in pridobil mnenje primernih strokovnjakov? Je novinarka Dela morda seznanjena, da je zoper Siol in Guština podana pritožba na višje sodišče? Je? Zakaj pa o tem ne piše? Ni? Zakaj potem ne vpraša? In, konec koncev: če je zadeva zaprta za javnost, kako je možno, da neka novinarka piše o tem?

Saj lahko razložim: Iva Ropac je prišla na obravnavo, a noter v dvorano ni smela, ker je bila obravnava zaprta za javnost. Ko smo prišli iz dvorane, je dobesedno stekla, malo šepajoče, kot Cankarjeva Francka, ki je tekla za vozom, za odvetnikom Slugo in ga prav po mrhovinarsko spraševala: »A je kaj novega? Kaj je novega?« Ker je odvetnik videl, da stojim za njunim hrbtom, ni rekel ničesar, le s prstom ji je pomignil, da gresta v drugo smer. Kjer sta si lahko dala duška na moj račun. Tako to je. In tako je nastal tudi zadnji članek Ive Ropac o meni. Pod taktirko nekega odvetnika, ki se več ne igra prava, ampak za dosego ciljev uporablja tudi medije. V tej državi tole imenujejo novinarstvo.

Le kaj se je zgodilo s slovensko državo, v kateri je čedalje nevarneje živeti? Ustava vsakomur zagotavlja dostojanstvo in človekove pravice. Zakaj so jih deležni le nekateri in ne vsi? Pomislite, poslancu SDS Branku Grimsu so zavrnili tožbo, s katero je poskušal dokazati, da je Mladina smešila poslančeve otroke, ko jih je primerjala s pomorjenimi otroki Magde in Josepha Goebbelsa. No, odrasli lahko še dojemamo tovrstna obkadanja, čeprav tudi nas prizadenejo, a kako je šele otrokom, ki so nedvomno ranljivejši? Sodišče na kaj takega ni pomislilo? Kaj sodišče sploh misli? Enotne sodne prakse itak ni. Sodniki sodijo tako, kot se jim zljubi.

Priznam, ko sem videla članek novinarke Ropac, mi je postalo slabo, sesedla sem se in zajokala češ, preklete svinje, zakaj ste tako hudobni … Zakaj???

Nisem robot. Tudi jaz sem samo človek. In kdaj cmera. Nisem pa si tokrat rezala žil. Ne, tokrat več res ne. Kristjan je poskrbel za mali lepotki, ju odpeljal vstran, da nista videli mamice, kako joka, sama pa sem odprla flašo dobrega vina in pustila duši prosto pot. Ni več daleč. Ne zamerite, če bom vmes še zajokala. Ne zamerite, če morda izginem. Ne želim, a včasih preprosto ne zmorem. Ne toliko zaradi sebe. Imam razloga, ki mi pomenita vse na svetu in za njiju me skrbi. Želim si živeti, a težko je, ko si postavljen v sredo ljudi, ki ti privoščijo smrt. Ona bi bila najidealnejši argument, zakaj bi lahko moje pisanje vrgli v koš za smeti in čez pol strani Dela zmagoslavno objavili: … ah, pa saj vendar vidite, da je bila nora … Pa čeprav imam uradno potrdilo, da nisem nora. Morda bi jim ga morala poslati? A bojim se, da ga norci ne bi razumeli.