Vinko Gorenak: Na sojenju zaradi NPU bi morala pristati Katarina Kresal kot obdolženka!

Nekdanji notranji minister dr. Vinko Gorenak se je na svojem blogu odzval na odmevno sojenje v zadevi NPU. Spomnimo:  včeraj je na sodišču pričal kriminalist Pavel Jamnik; kot priča je nastopil v nadaljevanju sojenja nekdanjemu državnemu sekretarju na notranjem ministrstvu Damjanu Lahu, in je ocenil, da posel pri najemu stavbe za potrebe Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) ni bil zakonit ter hkrati močno obremenil nekdanjo notranjo ministrico Katarino Kresal.

Gorenakov pronicljivi tekst na tem mestu objavljamo v celoti:

“Dnevnik danes pod pomenljivim naslovom “Preiskovalci NPU na gajbicah” piše o sojenju v zadevi NPU. Naj vas na kratko spomnim, da smo o tej temi govorili spomladi 2010 ob interpelaciji zoper Katarino Kresal v Državnem zboru. Takrat sem kot nosilec interpelacije prvi razkril, kako škodljivo pogodbo je sklenila Kresalova s Pogačarjem za žepe davkoplačevalcev, saj je Pogačar mesečno prejemal 136.000 evrov najemnine, 125.000 evrov je plačal kot obrok banki za najeto posojilo in mesečno mu je ostalo čistih 11.000 evrov. Ti podatki se takrat omenjenemu časopisu sploh niso zdeli pomembni. Pomembnejši so bili seveda “prepričljivi” odgovori Katarine Kresal.

Po več kot treh letih v zvezi s to zadevo teče tudi postopek na sodišču. Toda glede na to, da zadeve okoli omenjene pogodbe poznam, saj sem jo v letu 2012 razdrl in preiskovalce NPU preselil na Litostrijsko 54, mi dovolite, da v nadaljevanju zapišem nekaj o tem, kdo bi na sojenju moral biti pa ga ni in kdo se spreneveda.

Največja zalost je ta, da na sojenju kot obdolženke ni Katarine Kresal. Ta je povsem jasno in zagotovo stala za celotnim najemom, toda očitno je, da za seboj ni pustila nobenih materialnih dokazov v obliki zapisnikov, poročil, pogodb ali kaj podobnega. Škoda je seveda tudi ta, da v tej zadevi ni tožilec Ferlinc in sodnica Klajnškova. Ferlinc bi zagotovo znal utemeljiti dejstvo, da je Katarina Kresal neznanega dne, na neznanem mestu in na neznan komunikacijski način izpeljala najem omenjene stavbe NPU in morda je zato celo prejela obljubo kake nagrade ali celo nagrado samo. Sodnica Klajnškova pa bi zagotovo znala  s sodbo utemeljiti nekaj let zapora Katarine Kresal.

Seveda pa so v tej zgodbi Katarine Kresal vsaj še trije veliki igralci, ki se danes povsem sprenevedajo in bi si prav tako zaslužili, da bi sedli na zatožno klop celo pred sedaj obdolženim Damjanom Lahom.

Prvi je Goran Klemenčič, takrat državni sekretar Katarine Kresal, drugi pa je Igor Šoltes, takrat predsednik Računskega sodišča. Oba omenjena gospoda sta sedela v revizijsko nadzorni skupini, ki je nadzirala potek postopka najema stavbe NPU. Klemenčič je bil celo vodja omenjene skupine, Šoltes pa je, če me spomin ne vara, celo napisal neko mnenje v katerem je potdil upravičenost najema stavbe NPU na Dimičevi v Ljubljani. Po izbruhu afere NPU pa sta omenjena gospoda potrebovala več kot leto dni, da sta ugotavljala ali je pri najemu NPU šlo za korupcijo ali ne. Izgovori Klemenčiča, da takrat ni vedel za kaj gre in da se ni posvečal temu projektu in da je MNZ in Kresalovo zapustil, ko je zaslutil, da je nekaj narobe, so seveda iz trte izviti. Klemenčič je MNZ zapustil več mesecev po tem, ko je bila pogodba za najem NPU že podpisana in so kriminalisti tam že bili. Tudi če bi vsi ti izgovori držali ostaja odprto vprašanje zakaj kot nadzornik najema stavbe NPU ni opravil svojega dela. Morali bi se vprašati ali ne gre za nevestno opravljanje dela, ki ima kar hude posledice in vse znake kaznivega dejanja. Tudi v tem primeru bi lahko tožilec Ferlinc morda uporabil 258 člen KZ1 ki pravi: “Uradna oseba, ki zavestno krši predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta”. Povsem enako kot za Klemenčiča velja seveda tudi za Šoltesa.

Tretji v vrsti, ki bi lahko sedel na zatožno klop pred Damjanom Lahom pa je Aleksander Jevšek, takrat šef kriminalistične policije. Jevšek si je bil s Kresalovo seveda izjemno blizu, kar potrjuje tudi njegova kasnejša kandidatura na listi LDS za poslanca v Državnem zboru. Nič čudnega seveda ni, da je takratni generalni direktor policije Jani Goršek takrat in kasneje trdil, da se Kresalova pač nikoli ni vmešavala v delo policije. To je bilo očitno tudi res, vsaj kar se tiče Gorška. To ji tudi ni bilo potrebno, saj je vse vitalno pomembne informacije tako ali tako dobila mimo Gorška s strani Jevška. Na včerajšnjem sojenju se je pokazalo kako zainteresiran je bil Jevšek za najem Pogačarjeve stavbe NPU, saj je očitno na nekem sestanku rekel, da se bodi kriminalisti selili v to stavbo “pa če tudi bodo sedeli na gajbicah”. Tudi Jevšek seveda za seboj ni pustil nobenih materialnih dokazov v smislu zapisnikov, poročil, pogodb ali kaj podobnega. Enako torej kot Kresalova. Tudi v primeru Jevška bi lahko imel tožilec Ferlinc in sodnica Klajnškova ustrezno inovativno delo. Nič čudnega ne bi bilo, če je bil prav Jevšek tisti, ki je Kresalovi svetoval kako naj ravna, da za seboj ne bo pustila nobenih sledi.

Pa da ne bo kdo pomislil, da zagovarjam takratnega generalnega in kasneje državnega sekretarja Damjana Laha. Nikakor ne. Ta bo očitno svojo zasluženo kazen plačal, hkrati pa bo plačal še del dejanske krivde vseh zgoraj omenjenih, ki pa jo lahko pripišemo Lahovi naivnosti.”

Katarina Kresal: Vedno ji je bilo vse smešno… zato je tudi bila njena politična kariera precej kratkega veka.

Foto: arhiv Politikis.si