Naše stranišče je svetišče

Piše: Ana Jud, publicistka

Krivična obdavčitev nepremičnin

Ne vem, kako je pri vas doma, ampak pri nas ima stranišče status svetišča. Resno: prst odsekam tistemu, ki pusti umazano, ali Bog ne daj, odprto, školjko, ali pa narobe obrnjen straniščni papir. To so svetinje, za najbolj občutljive dele telesa in prepričana sem, da nisem edina, ki razmišlja tako. Ne le stranišče, tudi naša kopalnica uživa status sakralnega: roko odsekam tistemu, ki po čiščenju zob pozabi splahniti umivalnik, pobrati morebitne lase in še kakšne dlake iz odtoka, odpreti okno, pobrisati mokre kapljice in podobne reči … prav nič drugače ni niti v kuhinji: glavo odsekam vsakemu, ki med kuhanjem sproti ne pomiva in pospravlja pribora, hkrati pa trese po tleh še raznorazne male smetke od začimbic do kruhovih drobtinic, pušča ostanke hrane v hladilniku, tako, da se zaredijo že prave kulture … skratka, grrr, vem, težka sem, a če malo pomislim, je, sorry, to pač normalno!

Naš dom je – za nas, seveda –, svetišče!

Zato zahtevam, da si ljudje, preden vstopijo, obvezno sezujejo čevlje. Kot v džamiji. Po parketu in ploščicah lahko hodijo bosi ali v nogavičkah. Copatov ne maramo. Niti niso potrebni, kajti avtorica teh vrstic vsak dan posesa tla. Po potrebi pa jih tudi zlošči ali celo zriba. Tudi dvakrat, če je treba. Sliši še čudno, a svetišče je svetišče in celo priprava na pisanje (kolumne) je zame cel verski obred. Najprej pobrišem prah, nato posesam tla (ker res ne morem pisati, če vem da obstaja možnost, da v nekem kotu gnije nemarno odpadli las!), potem se oprham, namažem z vsemi tistimi super kremicami, smuknem v debelo haljo in končno prižgem računalnik. Potem se rodi … kar vi berete.

Tudi spat se ne morem spraviti, če, recimo, ne pospravim vseh otroških igrač. Naši mali pošasti sta še premajhni, da bi lahko sami vse pospravili, jaz pa preprosto ne zaspim, če vem, da armada njunih pliškotov in drugih rekvizitov še lomasti naokoli. V svetišču mora biti vse pospravljeno. Sploh pa: ste že kdaj, ponoči, napol v snu, stopili na ostro lego kocko? Če ste, potem zagotovo veste o čem govorim … no, vedno vseeno nisem tako vestna; le kdo pa je!? V vsaki cerkvi se skrivajo omare, ki so vsepovprek nabasane z raznorazno kramo in tudi pri nas doma sta kakšni dve omari potrebni temeljitega pregleda.

Spalnica in dnevna soba bi se sicer težko pohvalili z nazivom svetišča, nedvomno pa bi lahko dobili status kulturnega objekta, saj premoreta toliko domačih in tujih umetniških del, da bi ju bilo že kar nujno potrebno zaščititi.

Če je tudi pri vas doma tako kot pri nas, napišite pismo pristojnim institucijam, ki hočejo iz vašega žepa izpuliti davek na nepremičnine. O tem pogoltnem ukrepu, ki ga izvaja vlada, kateri vsekakor nič ni sveto, sem na tem mestu že ničkolikokrat pisala, zato se ne bom ponavljala. Davek je krivičen, nepotreben in tako kot velika večina vseh drugih davkov tega sveta – neumen. Žal ne znam ovinkariti. (Jaz tudi mislim, da je Jože Mencinger veleškodljivec.)

Pričujoči zapis je nastal zato, ker je vlada iz obavčitve z novim davkom izvzela sakralne, torej, bogoslužne, objekte in kulturne spomenike ter še nekatera zemljišča. Ne bom se spuščala v podrobnosti zakona, ker bi me ob tem itak začela še huje boleti glava. Z vidika pravičnosti marsikaj v tej državi ne bi smelo biti obdavčeno, sploh pa ne tako kot je sedaj. In upam, da sem vam s tuhtanjem, kaj vse je lahko v sodobnem svetu sakralno, vsaj malo požgačkala možgane…